Prijetno ohlajeni v Dolomitih

Poletne pripeke nisem nikoli uvrščal na seznam meni ljubih naravnih pojavov. Sem bolj eskimski človek, ki ima raje sneg in nima nič proti, če si namesto kopalk nadene kakšno lično puhovko. Letošnje poletje z vročinskimi valovi ni skoparilo, zato ni kazalo drugega kot evakuacija v gore. Tokrat je bilo Marijino vnebovzetje "od boga poslano" in škoda bi bilo zapraviti tak podaljšan vikend. S prijatelji smo se na čezsoških Kmečkih igrah dogovorili, da se bomo tokrat ohlajevali v dolomitskih soteskah.

 

 

V petek sem švedsko opeko na štirih kolesih natrpal z vso soteskarsko in kempersko ropotijo, za katero obstaja možnost, da jo bomo v naslednjih dneh rabili.  Pridružita se mi še dve prijateljici in potihem računam, da me bo katera od njih grela v hladnih nočeh. Pa ja… treslo me je, kot da bi pojedel potres, cimra pa je vztrajala pri tem, da sva »sam prjatla«. Ah Humar, ti večni optimist, drugič raje spakiraj toplejšo spalno vrečo! 

 

 

V poznih večernih urah smo prispeli v odročno vasico v okolici Belluna. Na telefonu ni bilo signala, zato smo si preostanek večera krajšali z ogledovanjem utrinkov in obujanju spominov na stare dogodivščine. Kako spokojno je, ko si odrezan od sveta in vsega stresa, ki si ga večinoma zakuhamo kar sami. V naslednjih dneh je bil telefon namenjen le predvajanju glasbe v avtu in morebitnim SOS klicem. Moj instagram profil je sameval, prijatelji na facebooku so zaman čakali na moj odgovor, drsanje po tinderju pa me tudi ni kaj prida zanimalo. In moja betica se je tako prijetno ohladila.

 

 

Ohladiti pa se je bilo treba tudi telesno. Prvi dan smo obiskali kar dve soteski. Val Maor in Rio Neva. Maor je čudovita, bolj ali manj horizontalna soteska z le dvema spustoma po vrvi. Odlikujejo jo impozantni sloji kamnine, ki so se čez tisočletja nanašali, voda pa jih je dolbla v iskanju najboljše poti proti dolini. Skozi Val Maor smo bili v dobrih dveh urah, zato smo se dogovorili, da ta dan obiščemo še Rio Nevo.

 

 

Vstop v Rio Neva je kazal precej klavrno podobo. Le streljaj od vstopa je namreč rastlo bujno rastlinje, pokazatelj fekalij, ki se iz bližnje koče izlivajo v sotesko. Takšnih razočaranj doživim vse več. A po nekaj tolmunih se je voda na srečo očistila in soteska je bila ponovno prava paša za oči. Rio Neva se izliva v akumulacijsko jezero. V idealnih razmerah to pomeni še slabo uro mlatenja vode po celi dolžini jezera, obhod pa ni mogoč zaradi strmih sten, ki se dvigajo nad gladino. Ker pa je bilo jezero prazno, smo morali sotesko zapustiti pred zadnjim slapom. A pogled z vrha je vsem jemal dih.

 

 

 

 

 

Drugi dan smo obiskali sotesko Val Corpassa, ki se nahaja pod masivom Civette, znane smučarske destinacije. A strah, da bi kdo po nesreči zapeljal vanjo, je povsem odveč, saj so smučišča na drugi strani gore. Voda si je izklesala čudovito pot skozi masiven dolomit, hkrati pa je poskrbela, da imamo soteskarji večino časa prvovrstne poglede na okoliške vrhove. V soteski se nekajkrat spustimo čez slapove višje od 40. metrov, žal pa ni zanimiva za navdušence nad skoki in tobogani, saj je večina tolmunov preplitvih.

 

 

 

 

Če se nahajaš v okolici Belluna,  je kar »mus«, da obiščeš Val del Mus. Ta ne skopari z lepimi zelenimi tolmuni s kristalno čisto vodo. Za nameček pa ga popestri še 65 metrski slap, ki pada izpod naravnega mostu. Ta nam je vsem po žilah pognal nekaj malega adrenalina. A trud, vložen v tovorjenje 75 metrskih vrvi je bil poplačan. Ugotavljam, da več kondicije kot imam, bolj zaostajam za mojimi kameradi. Verjetno bo k temu pripomoglo dejstvo, da vedno nosim najtežjo prasico, kot v našem žargonu poimenujemo nahrbtnik. Počasi bom začel v stroške soteskarskih odprav vštevati še stroške šerpe, ki bo tovorila mojo ropotijo.

 

 

 

 

Zadnji dan pa smo se lotili še soteske Torrente Lumiei, ki se nahaja pod jezerom Lago di Sauris. To je umetno jezero, zgrajeno leta 1948 zaradi pridobivanja električne energije. Jez hidroelektrarne je visok kar 132m in pogled proti dnu je res srhljiv. Vsekakor se ne bi počutil prijetno ob spustu po vrvi in bi vse kontrolne točke vsaj petkrat preveril. Slab kilometer nižje pa se nahaja Lumiei, ena izmed najbolj spolzkih sotesk, ki sem jih obiskal v zadnjem času. A odkupi se nam s svojo lepoto. Vrezana je globoko med stene in ustvarja mistično vzdušje. Za nameček pa se v spodnjem delu na nekaj mestih pojavijo še stranski slapovi, ki kot zavesa skrivajo sramežljive rjave skale. Lepota me je nekajkrat tako prevzela, da sem pozabil na drsečo »žajfnico« in pristal na zadnji plati. Ampak na takšne padce se človek kar hitro navadi.

 

 

 

Štirje dnevi so minili kot bi mignil. Obisk dolomitskih sotesk je bil super izkušnja, ki bo zagotovo doživela svojo ponovitev. Vsaka soteska posebej je bila zanimiva in drugačnega tipa. Zaprte, temačne, vertikalne in odprte. Za vsak okus se najde kaj. Ob vožnji proti domu so mi misli uhajale že k naslednjemu projektu – v septembru obiščem azorski otok Flores sredi Atlantika. O tej dogodivščini boste brali konec oktobra.