ZA MEDVEDI, S ČEMAŽEM NAPREJ

Čemaž zadnja leta postaja vse bolj znana in priznana divja hrana. Kot okusna novost vstopa v kulinarični vsakdan in nam omogoča, da po njem dišimo leto in dan. A radoveden pogled v preteklost njegove uporabe pokaže, da to ni nič novega in da le znova odkrivamo, kar smo že vedeli in kar so pred nami vedeli že medvedi.

 

Za naše davne prednamce je bila ena od glavnih lastnosti medveda kot živali moči njegova naravna zdravilska sposobnost. Medved je zdravilec, ki dobro pozna rastline in njihovo učinkovanje ter si z njimi pomaga, kadar je to potrebno. Spomladi si na primer privošči zdravilno kuro z čemažem, tako da se pase na njem in z uživanjem čemaža prečisti telo, ga predrami po zimskem dremežu, se okrepi in zavihti v nov življenjski cikel do naslednjega zimovanja. In tako leto za letom, že od davnin naprej. Zato ni odveč, da mu sledimo in da polno zaživimo vso v nas shranjeno divjino.

 

»Sporočilo« medvedov je botrovalo tudi imenu čemaža, ki ga marsikje po Evropi poznajo kot medvedji luk, s čemer se strinja tudi njegovo latinsko ime Allium ursinum. V prehrani je bil znan že za časa Rima in menda cenjen bolj kot česen. V današnjem času prevlade z intenzivnim gojenjem osiromašene hrane je njegov divji, nekultivirani, prvinski element čisti presežek za okrepitev prehrane in za spoznanje, kaj je hrana in kaj ne. Obenem je čemaž najprimernejša »vstopnica« v svet užitnih divjih rastlin – je pogost, lahko razpoznaven, okusen, zdravilen.

 

Razen da ga jemo na vse mogoče načine, si prav zdaj zlahka privoščimo zdravilno kuro s čemaževimi stebli in zelenimi plodovi ter tako proslavimo zaključni del njegove rastne sezone, podobno kot to na začetku rasti čemaža storijo medvedi. Seveda si kuro lahko privoščimo tako kot oni na začetku sezone z mladimi listi, vendar so stebla prijetnejša za samostojno žvečenje, saj so manj pekoča in celo malo sladka.

 

Nič enostavnejšega – dva do tri tedne, še bolje pa mesec dni vsak dan med sprehodom dobro prežvečimo in pojemo pet ali šest čemaževih stebel z nezrelimi plodovi vred. Dvakrat dnevno, najbolje zjutraj ali dopoldne in še popoldne, na prazen želodec. Če tovrstno uživanje čemaža nadraži želodec to pomeni, da je z njim nekaj narobe, z želodcem namreč. V tem primeru se zadovoljimo s steblom ali dvema ter obenem spijemo vsaj kozarec vode. Denimo studenčnice, ki si jo natočimo med sprehodom.

 

Sprehod je nič manj pomemben sestavni del tovrstne kure kot čemaž, saj vse zdravilne snovi učinkujejo celoviteje in močneje, kadar se gibamo. Najprimernejši način gibanja za človeka pa je hoja. Takšna, med katero se vsaj malo spotimo in ki traja vsaj eno uro. (To ni nobena znanstvena fantastika, to lahko stori prav vsakdo prav zdaj.)

 

Po izkušnjah ljudskega zdravilstva in znanstvenih ugotovitvah, objavljenih v knjigah o zdravilnih rastlinah in strokovnih člankih, čemaž učinkuje na telo od nog do glave:

 

*Znižuje krvni tlak.

*Zmanjšuje poapnenje žil

*in s tem celovito krepi srce in ožilje.

 

*Spodbuja ter ureja prebavo in presnovo.

*Krepi delovanje jeter

*in s tem izločanje presnovkov iz telesa.

(Oziroma bolj po domače, učinkuje razstrupljevalno.)

 

*Učinkuje splošno razkuževalno.

*Deluje protivirusno, protibakterijsko in protiglivično.

*Sveže stisnjen sok pomaga pri celjenju ran.

*Čistilno deluje na dihala.

*Močno podpira zdravljenje pljučnih bolezni.

 

*Krepi imunski sistem.

 

Oziroma na splošno in na kratko,

ČISTI

KREPI

DAJE MOČ.

 

Več kot vse te besede, podatki, nasveti in še tako lepo rimajoča se zdravilska lirika pa velja izkušnja – torej za medvedi, s čemažem naprej! Pa prijetno divji medvedji tek.