Svetloba, sonce in zrak v palači proletariata

Ko se prebiješ mimo trum turistov, ki občudujejo razkošje palače Schönbrunn, se usedi na podzemno železnico U4 in zapelji čisto do konca. Pod slovitim (in slovito precenjenim) Naschmarktom, mimo impozantne cerkve svetega Karla, v ovinek okoli starega mestnega jedra do kanala Donave. Proti toku mu sledimo na sever, mimo neustrašno grdega Schwedenplatza in Hundertwasserjevega ekscentričnega obrata za sežiganje odpadkov. Izstopi na zadnji postaji Heiligenstadt, kjer najdeš čisto svojevrstno palačo. Ta ne opeva kraljev, ki so Dunaj spremenili v srce umrlega imperija, temveč sto tisoče delavcev, ki so mesto zgradili in ohranili v pogonu dolgo po tem, ko so ga kralji zapustili.

Karl Marx Hof, ki ga bolj pesniško razpoloženi kličejo tudi Palača proletariata ali Delavski Versailles, je verjetno najbolj impresiven primer občinske gradnje na svetu. Ni ga težko najti, saj se razteza čez več kot en kilometer in je s tem najdaljša stanovanjska zgradba na svetu.

Po razpadu cesarstva je Dunaj leta 1918 postal prva prestolnica na svetu pod vodstvom socialdemokratskega župana – v veliki meri gre zahvala za to ženskam, ki isto leto prvič dobile volilne pravice. Tako se je rodil »Rdeči Dunaj«, ki je položil temelje moderne socialne države in občinskega gradbenega podviga, ki mu še danes ni para. Po načelu »svetloba, sonce in zrak« je mesto prvič zagotovilo dobre življenjske razmere več sto tisočim delavcem. A s tem robinhudovskim pristopom obdavčevanja bogatih v dobro revnih so se mnogim tudi zamerili in nacionalisti, ki so bili na oblasti v preostanku Avstrije, so te občinske gradnje videli kot utrdbe socializma. Februarja 1934, na prvi dan državljanske vojne, je vojska napadla Karl Marx Hof in njegove prebivalce, ki je s tem postal tudi simbol upora proti fašizmu.

                                                                                                *     *     *     *     *

Ta torek popoldne so ceste skorajda prazne in v Karl Marx Hofu je vse tiho, razen oddaljenega vriskanja otrok na igrišču vrtca. Manj kot petina kompleksa je pozidanega, tako da na zelenih notranjih dvoriščih ne manjka svetlobe in zraka, četudi se sonce skriva za oblaki. Ta socialistična utopija ni fosil iz dobrih starih časov, niti ni izjema – enajst let po tem, ko je Karl Marx Hof padel v boju proti fašistom, se je na Dunaju socialistična stranka vrnila na oblast, kjer ostaja do danes. Ni slučajno, da je mesto z najvišjo kakovostjo življenja tudi največji najemodajalec v Evropi, ki z 1800 občinskimi zgradbami zagotavlja nizko najemnino pol milijonu Dunajčanov. Te »Gemeindebauten« so razpršene po celem mestu, kar zagotavlja socioekonomsko integracijo, ki bi bila nepredstavljiva v mestih, kot sta Berlin in Pariz. Na moji ulici v tretjem becirku druga ob drugi stojijo povojne stanovanjske hiše, občinski kompleksi iz zlate dobe Rdečega Dunaja in čisto nove stolpnice z zračnimi terasnimi stanovanji za premožnejše.

Turisti se zgrinjajo na Dunaj, da si ogledajo ostanke habsburške veličine, a za večino Dunajčanov je Rdeči Dunaj tisti, zaradi katerega je to mesto eno najboljših za življenje. Mestna vlada ima ustrezno bivališče za človekovo pravico in osnovo varne in uspešne družbe. Odkar sem v svojih zadnjih letih v Berlinu na lastni koži izkusila vpliv, ki ga ima stanovanjska kriza na mesto in njegove prebivalce, se povsem strinjam. Stanovanjska politika se ne tiče samo opek in cementa. Je razlika med občutkom, da se te mesto poskuša znebiti, in občutkom, da te prijazno sprejema. Gre za občutek doma – in kaj je lahko bolj pomembno od tega?