Minilo je slabo leto dni, odkar sva nazadnje jadrala med atoli Tuamotu. V tem času sva našla cel kup novih, zanimivih destinacij, a kljub temu se mi pogosto zgodi, da se nostalgično spomnim na tiste neokrnjene koralne atole in globoko vzdihnem. V treh letih potovanja po Francoski Polineziji sva obiskala ducat različnih atolov in čisto vsi so bili čudoviti, a Rangiroa mi je bila še posebno všeč, ker je najbolj raznolika. Zato vas bom danes, ko skozi okno pisarne gledate zasneženo pokrajino, popeljala na kratko virtualno potovanje prav tja. Naj vas tropske fotografije segrejejo do kosti.
Rangiroa je sicer naseljena, a le na enem koncu. Razmerje je približno tako, kot bi v Dalmaciji našli ljudi samo na Hvaru in Korčuli. Pred majhnim naseljem, ki živi predvsem od potapljaškega turizma, je eno najbolj mirnih sidrišč, kar sem jih v življenju doživela. Tudi na kopnem ni pretiranega živžava, nočnega življenja pa sploh ne - na atolih se namreč hodi spat s kurami.
Dovolj je, da se z jadrnico premaknemo nekaj milj stran, in že bomo sami. Velika večina atola je popolnoma prazna, na morju ni čolnov, na kopnem ni ljudi. Če gremo na sprehod, bomo srečali samo ptice in rake, kar je posebno fino, če se radi sprehajamo brez kopalk ...
Vzhodna obala je raj za kitesurfarje. Morje je plitko, mivka mehka, veter konstanten. Tukaj sem prvič resnično pogrešala svojo jadralno desko ...
Na jugu je Rangiroa popolnoma drugačna. Oceanski val je skozi stoletja počasi, a vztrajno butal v visoke skale in jih umetniško oblikoval – nekako tako kot pri nas na Krasu. Feosi, kot jih imenujejo Polinezijci, so izredno ostri, med njimi se nikakor ne smemo sprehajati bosih nog.
Meni najljubši razgled na Rangiroi pa je pod vodo. Vidljivost je naravnost neverjetna.
Rib je toliko, da bi včasih res potrebovali podvodni semafor.
Najlepše potapljanje je v prehodu v atol, kjer nam delajo družbo delfini, različni morski psi, barakude, mante in skati. Ne gre se torej čuditi, da je Rangiroa tako zelo priljubljena med potapljači. Ugotavljam, da je pravzaprav edini kotiček, kjer lahko naletimo na gnečo, prav pod vodo.
Če bi morala izbrati eno besedo, ki najbolje povzema ta otok, bi izbrala besedo tišina. Zdi se mi, da je to res najboljša glasbena kulisa prelivanju modrine in rožnate mivke. Rada jo imam predvsem ponoči, ko ležim na palubi in zrem v zvezdno nebo okrog Južnega križa. Tako zelo tiho je, da točno vem, kaj se dogaja okrog mene. Lahko slišim kokos, ki nekje daleč pade s palme; slišim ribe, ki prestrašeno bežijo pred plenilcem. Najlepše pa je, ko slišim globoko dihanje želve, ki počasi plava mimo, ne da bi se zmenila zame.
Jasna Tuta
I have always had a connection to the sea. Born in the coastal village of Sistiana (near Trieste) in northern Italy, my earliest memories are of watching the heavy waves slam ashore when the local winds were blowing hard. As a teenager, the sailing club became my focus – not just for my love of water sports, but also for the handsome boys that sailed there. I went on to become an Optimist instructor for the club by summer and a junior school teacher by winter. However, ten years of focusing on the needs of children dampened my maternal instincts somewhat and I felt the need to travel. The sea was the obvious way to go…