Nekatere zgodbe so ti preprosto podarjene; da pogledaš globlje, dlje.
Zgodbe mojih poletij 2003 in 2004 so globoko zapisane v mojem srcu in še danes, ko začnem govoriti o Aljaski, v mojem srcu nekaj močno zadehti.
V dveh poletjih se je nabralo za 5 mesecev nepozabnih zgodb, srečanj, doživetij. Tkanj med ljudmi in potapljanj v neskončno naravo aljaške divjine. Da, razmerja so tam nekoliko večja kot doma. Prostranstva skoraj neskončna, gozdovi delujejo včasih neprehodni, hribi nepremagljivo visoki, ljudje pa v tem srčni in topli.
Takšni so moji spomini, in kadar začnem razmišljati o tem, si močno želim vrniti. Videti vse to, ponovno objeti vse ljudi, ki so tedaj spisali zame nepozabno zgodbo in dali tako močan pečat mojemu življenju.
O vsem tem bi lahko napisala knjigo. Morda celo kdaj. A 23. avgusta že 13 let vsako leto vrtim telefonsko številko na Aljasko.
Začelo se je, ko sem še svoje zadnje dni na Aljaski želela fotografirati gorske koze na grebenih nad glavnim mestom Juneau. Koz sicer ni bilo več tam, a ko sem se vračala ob strugi potoka, sem hitro naletela na slap s padcem 30 m. Preskočiti se ga ni dalo, a verjela sem, da se bo dalo prebiti skozi gosto grmičevje in najti pot proti dolini. Pa se je naenkrat udrlo. V globino. Lahko bi se kotalila dobrih 300 m v prepad. Tako pa sem k sreči dovolj hitro pograbila borovničeve korenine in na njih obvisela nadaljnjih 17 ur. Sliši se kot znanstvena fantastika. Pa ni. Noč je bila neskončno dolga, hitro mi je bilo jasno, da pred jutrom možnosti, da me kdo vidi, najde, reši, ni. Sama se pa tudi nisem mogla rešiti. Karkoli sem prijela, da bi se potegnila višje, da bi kam splezala, je zgrmelo v prepad. Zaupala sem, da bo korenina borovničevega grma zdržala mene in vso mojo fotografsko opremo, ki je kot netopirček visela z mano.
In poslušaš. Vse stopinje, ki lomastijo blizu tebe. Vodo, ki curlja ves čas in te spominja, kako dragocen bi bil požirek. Tudi tisto svetlobo, ki kot polarni sij vzvalovi nad tabo in ki so ga severna ljudstva vedno občudovala. Nekateri so v tem videli krik v led ujetih labodov, drugi božanske sile… Zame je bil poseben blagoslov. In spoznanje, da so nekatere zgodbe in fotografije samo zame. Močno shranjene v srcu, ko jih je le to pripravljeno začutiti.
Spoznanje o svoji minljivosti je tedaj še ne 23 letnemu dekletu pustilo velik pečat. Morda tudi zato tako rada iščem lepoto v divjih predelih naše Kočevske, tulim za volkovi in skušam predati sporočilo narave naprej; preprosto zato, ker smo tako zelo odvisni od nje. Od čiste vode, zraka, zdrave zemlje.
23.8. že 13 let zapored zavrtim telefon na Aljasko in pokličem Hansa, Bruca, Steva in Jona. Ekipa, ki je zaslužna za to, da lahko danes tole pišem. V grapah ni signala, helikopter te ne vidi, v zeleno sivih oblačilih si viden ravno toliko kot sosedni grm. K sreči me je moj lasten glas in močna volja po življenju rešila. Tako pravijo. Če je za tem še kaj več, pa presodite sami.
Sama vem, da je življenje močno darilo. Da je to blagoslov in da se moramo imeti radi. Početi stvari, ki jih imamo radi. Z ljudmi, ki jih imamo radi.
dr. Petra Draškovič Pelc
Born in the Slovene Štajerska, she chose to live in Kočevje and the mere thought of adventures in the wild nature of Alaska gets her heart racing like a wild animal. She enjoys silence, peace and the beauty of the light-flooded wilds of all the untouched corners of the world, as well as the beauty of her local Kočevje-area and Slovenia. She is an enthusiastic traveler, a curious admirer of nature, a tourist guide, author of countless articles in Slovenia as well as abroad and a doctor in biomedical science, who found her calling in (natural scientific) photography. Throughout her work with ARS NATURAE she tries to express love towards nature and its preservation.