Haute Route - Odklop med najvišjimi evropskimi gorami

Vsak šport in tako tudi vsaka rekreativna dejavnost ima  svojo ultimativno igro,  prireditev, cilj, vrh. Nekaj  o čemer vsi resni ljubitelji sanjarijo, se pripravljajo in slejkoprej spoprimejo.  Pri teku je to 42 kilometerski  maraton, kolesarji imajo morda Maraton Franja, planinci Slovensko smer v severni steni Triglava, Mont Blanc ali Materhorn in turni smučarji imamo Haute Route, Visoko pot, če poizkusimo to posloveniti. Gre za potovanje med dvema alpinističnima metropolma; Chamonixom in Zermatom, med Mont Blancom in Matterhornom.  Okoli 100  kilometrov dolga pot, ki jo prehodimo v osmih ali presmučamo v petih ali šestih dneh  predstavlja sanjsko doživetje za vsakega resnega turnega smučanja ali gornika. Strah vzbujajoči ledeniki, čudovita smučarska pobočja,  ostri visoki vrhovi in slikovita sedla, nikogar ne pustijo ravnodušnega. Kdor sanja o igrivem vijuganju po dolgih snežnih pobočjih, z modrim nebom in zlatim središčem nad glavo, ima veliko možnosti, da to doživi prav na znameniti Haute Route. Seveda ne brez truda, čaka nas približno 5200 metrov vzponov za kar bomo poplačani z 9000 višinskimi metri smučanja.

 

 

In poleti, ko se v nižjih predelih sneg stopi, ostanejo le goli ledeniki, takrat je čas za obisk Haute Route brez smuči, peš.  Visokogorski treking bi bil morda najboljši izraz za poletni pohod med Chamonixom in Zermatom.

 

Prvič, brez smuči

Haute Route je danes najbolj znana kot smučarsko potovanje in ime je postalo že sinonim za večdnevne turnosmučarske akcije. Podobnih je v Alpah še nekaj a le pri eni  je dovolj, če rečemo zgolj Haute Route. Prvič je bila pot med Chamonixom in Zermatom premagana peš  že poleti 1862.  Opravili so jo člani angleškega Alpin kluba. Naslednjih dvajset let je predstavljala dokaj popularen izziv za njihove člane. Če si predstavljamo, da v tistem času tam ni bilo planinskih koč, si lahko mislimo,  kako trdoživi so bili. Nekaj desetletij kasneje, januarja leta 1903,  so Dr Payot in njegovi gorski vodniki Simond, Ravent in Couttet opravili s Haute Route med Chamonixom in Zermattom s smučmi. V nadaljnih letih so ljudje prepotovali pot v nekaj različicah. Najbolj se je med njimi uveljavila pot preko Verbiera in je še danes najbolj obiskana. Glavni razlog za to tiči v sorazmerno varnih pobočjih tudi v primeru nekoliko slabših razmer ali vremena.

 

 

Tako znamenita smučarska pot je bila vedno deležna zanimanja ljudi, ki lovijo rekorde. Že desetletje nazaj so zmogli celotno pot med cerkvama v Chamonixu in Zermattom v manj kot 24 urah. Z bliskovitim razvojem tekmovalnega turnega smučarja in s tem tudi nepojmljivo lahke in kvalitetne opreme se je rekordni čas izboljševal praktično iz leta  v leto. Tudi letos je francoski gorski vodnik in policist Lionel Claudepierre izboljšal čas za skoraj pol ure. Štoparica se je ustavila pri 18 urah in 35 minutah. Zelo znano je tudi tekmovanje Patrouille des Glacieres, ki poteka iz Zermatta do Verbiera prav po trasi Haute Route. Najhitrejši čas, manj kot šest ur,  je  za normalne turne smučarje skoraj nepredstavljiv.

 

Krenimo

Resnici na ljubo danes poti ne začenjamo pri cerkvi v Chamonixu ampak izkoristimo sistem žičnic na znanem smučišču Grand Montets nad Argentierom, približno 10 km nad Chamonixom. Velika gondola nas pripelje  3275 metrov visoko. Tam se naša pot zares začne. Kaj lepšega kot takoj na začetku dobiti enega od smučarskih biserov poti. Z zgornje postaje kabinske žičnice smučamo celih 800 višinskih metrov  po ledeniku Rognons do stičišča z ledenikom Argentiere. Slikovita okolica nas ne sme povsem prevzeti,  saj smučamo po terenu, ki zahteva vso pazljivost, okoli nas se nahajajo ledeni odlomi – seraki in globoke ledeniške razpoke.

 

 

Na stičišču ledenikov se lahko odločimo za kratek vzpon do koče Argentiere, kjer nekateri končajo prvi dan ali pa ledenik prečimo in se na začetku strmo vzpnemo po ledeniku Chardonnet na istoimensko sedlo. Ledenik Saleina, ki se nahaja na severni strani sedla, se je v minulih desetletjih močno skrčil,  kar  smučarjem močno otežuje pot preko sedla. Danes je namreč potreben dolg spust ob vrvi, da dosežemo  položnejši začetek ledenika. Pot nas še enkrat popelje navzgor preko škrbine Saleina na velikanski ledeniški plato Trient, čez katerega se zlagoma odpeljemo do istoimenske koče - in smo že v Švici.

Zjutraj se še v polmraku spustimo po vse bolj strmem in razpokanem ledeniku pod sedlo Ecandies, na katerega se povzpnemo s cepini in derezami. Na sedlu se nam usta razširijo v velik nasmeh,  saj se pod nami odpre dolina Arpette, ki nam postreže s čudovitim, dolgim spustom v kraj Champex. Od tam se s taxijem odpeljemo v bližnji Verbier,  kjer si privoščimo krajši oddih in kavo, preden si z žičnicami pomagamo do začetka vzpona preko  treh sedel. Najvišje se nahaja tik pod vrhom Rosablanche (3338 m), na katere vrh se lahko povzpnemo, preden se spustimo po čudovitih pobočjih, ki običajno še dolgo po sneženju premorejo odličen pršič. Koča Prafleuri je tokrat naše zatočišče.

 

 

Več kot koče

Večina koč v ostalih alpskih državah se precej razlikuje od naših gorskih postojank. Odprte niso le poleti temveč tudi v času sezone turnega smučanja, torej nekje od sredine marca do sredine maja. Ponujajo udobne postelje in odlično hrano. Tudi v tako surovem okolju boste deležni večerje s štirimi hodi, vključno s solato. Prazen žakelj ne stoji pokonci pravi rek, ki ga tam očitno dobro poznajo.

 

Tako tudi kočo Prafleuri in njeno udobje zjutraj kar težko zapustimo,  preden se preko sedla Roux začnemo spuščati po pobočjih nad jezerom Dix, ki ga na severni strani zapira ogromen jez, največji v Švici. Na južni strani jezera se pričenja daljši vzpon, ki nas pripelje na ledenik Cheillon in bližnjo kočo Dix. Oskrbnik koče Pierre je zanimiv in zelo karakteren mož. Kočo je upravljal več kot 15 let na poseben, nekoliko strog način,  a vse je delovalo brezhibno,  in zato so ga imeli turni smučarji radi kljub občasnim »izpadom«. Bognedaj, da si stopil v jedilnico v smučarskih čevljih ter cepini na nahrbtniku... Žal  se je letos upokojil in verjamem, da ga bodo ljudje pogrešali.

 

 

Koča Dix leži na nekakšnem pomolu, ki predstavlja čudovit razglednik na mogočno goro Mont Blanc du Chaillom (3870 m), ki kraljuje na okolico kot orel z razpetimi krili. Levo se ga drži nekoliko nižja a prav dekliško lepa Pigne d Arolla (3790 m). Ta je naš cilj in predstavlja najvišjo točko Haute Route. Vrh dosežemo  po približno 1000 metrih vzpona preko severnih pobočij, ki pod debelo snežno oddejo skrivajo  mnoge ledeniške razpoke. Sploh znamenita La Serpentine je znana po velikih »luknjah« ter krajši a zelo izpostavljeni in običajno spihani ledeni strmini. Odsek predstavlja enega najzahtevenjših delov naše poti in mnogokrat je potrebno strmino premagati navezan, s cepini in derezami. Z vrha se nam že odpre pogled na najvišje vrhove Valiških Alp, vključno z Materhornom. Zaenkrat iz nekoliko nenavadne perspektive,  a ostrega vrha kjlub temu ni moč zgrešiti.

Smučanje po južnem pobočju do koče Vignettes  je čudovito in malokdo ne bo v koči nazdravil s pivom po takem spustu, kljub temu da je ura še zgodnja.

 

Kraljevski dan

Koča Vignetts je pripeta na izpostavljen skalni pomol kot orlovsko gnezdo. To ji daje varnost pred plazovi ter  čudovit razgled. Lepa in udobna koča je več kot dobrodošla pred zadnjim, kraljevskim dnevom Haute Route, etapo, ki simbolizira to smučarsko potovanje, dnem,  kot jih ni veliko v svetu turnega smučanja. 30 kilometrov nas loči do Zermata, 1200 višinskih metrov vzpona preko treh sedel in sedmih ledenikov. Za Grand finale pa tri višinske kilometre spusta.

 

 

Začnemo zgodaj, še v temi se spustimo na plato Charmotane,  od koder se zložno vzpnemo na sedlo Eveque (3382 m). Lep spust na ledenik Arolla,   na katerem si prilepimo kože  na smuče in se z njimi, kasneje tudi z derezami in cepini,  povzpnemo na sedlo Brulle (3218 m). Pred seboj imamo le še sedlo Valpeline (3557 m),  a sredi dneva nas ob lepem vremenu pri zložnem vzponu po ledeniku Tsa de Tsan vedno spremlja huda vročina. A nič ne de,  zadnji metri pred sedlom Valpeline so  čudoviti, lahko bi rekli skoraj ganljivi. Iz belega obzorja nenadoma skoči ošiljena konica  Dent Blancha, čez nekaj korakov še ostrejši Dent d’Herens, takoj zatem Materhorn in kmalu z vrha sedla zremo v venec  več kot dvajsetih štiritisočakov. In tam globoko pod nami se v dolini stiska Zermatt, naš cilj. Neprekosljivo!  Čaka nas  še 2800 višinskih metrov smučanja po ledeniku Stockji pod severnima stenama Dent Herensa in Materhorna. Ledenik, ki v lepem vremenu predstavlja enega najlpeših spustov v Alpah,  se  ob slabi vidljivosti spremeni s svojimi številnimi ledeniškimi razpokami v velikansko minsko polje.

 

Prihod v Zermatt je vedno poln čustev ob opravljenem cilju. Mesto brez avtomobilov je že samo po sebi prijazno in lepo. Nekateri  tam prespijo in proslavijo uspešno pot. Drugi se s taksijem ali vlakom še isti dan odpeljejo nazaj na izhodišče v Chamonix.