Redefiniraj!

Raje vrabec v roki kot pa golob na strehi.

 

Res da vrabci niso nič kaj privlačni, sivi, rjavi, še peti ne znajo tako kot kakšne druge ptice pevke. Še najmanj so privlačni, ko se golijo. Ampak vseeno, si niso sami krivi. Krive so spremembe. Če pa pomislimo, da so po potomstvu bližje dinozavrom kot pa mi in vemo da so dinozavri izumrli, je najbrž kar dobro biti vrabec. Raje kot dinozaver. 

 

Pa vseeno ob vseh teh spremembah, skozi vsa tisočletja, so vrabci zvesto vztrajali na naših strehah, čeprav smo jih vedno znova obtoževali, da nam kradejo solato. Verjeli so v nas. Spremenili smo hiše, spremenili smo strehe, vrtove, njive. Vse spremembe so vzeli kot njihove in se prilagodili. Niso se spremenili, niso nas kljuvali četudi smo jih obtoževali, ampak so se prilagodili. Lahko bi rekli, da so spremenili mišljenje. Redefinirali so probleme, ki smo jim jih ustvarili. No, še vedno se ne sekirajo kaj dosti, da jih obtožujemo da nam kradejo solato. In solata je vseeno še vsako leto zrastla. In nikomur ni zmanjkalo solate, še vsakič je je bilo preveč. Po tisočih letih pa vseeno še nismo povsem prepričani, če nam res kradejo solato in jih še kar naprej obtožujemo.

 

Ni nam potrebno verjeti v zgodbe o našem življenju, ki jih pripovedujejo drugi. Nismo isti ljudje kot takrat ko smo se rodili. In nismo to kar bomo čez nekaj let. Vse kar je potrebno je, da redefiniramo stvari, da redefiniramo sebe in ljudi okrog nas, in kar je potrebno je pogum.

 

Ne bojimo se več matematike, ker smo počasi skozi stoletja redefinirali njen pomen. Danes nam pomeni nekaj povsem drugega, čeprav je matematika ista že tisočletja.

 

Na eni strani se hočemo iti brezogljično družbo, na drugi strani pa ocenjujemo našo rast po tem, če imamo več od soseda. To ne gre skupaj. Najraje bi rastli in rastli v neomejenem obsegu. Prva stvar na katero pomislim pri neomejeni rasti je tumor. A je to rast, ki jo hočemo? Če si morda narobe razlagamo rast, ali si morda narobe razlagamo tudi inteligenco.

 

Glede na to, da golobov in vrabcev ne jemo več, oziroma ne vemo več kaj naj z njimi, bi lahko že končno bili srečni z vrabcem v roki. Inteligentnejši je, koristnejši pa tudi. Pa bi poskusili raje kaj koristnega izvedeti od njih, saj očitno oni znajo živeti v sožitju z naravo in drugimi, za razliko od nekaterih.

 

Redefinirajmo naše življenje. Imejmo vrabca in rešimo planet. Vemo, znamo, le še pogum nam manjka. Pa pohitimo, da ne bomo kaj kmalu bližje dinozavrom kot pa vrabcem.