Svet, ki se spreminja in izginja

Avstralija gori, jugu Afrike pa preti ena največjih suš. Kot je v Afriki že v navadi, temu navadno sledi lakota. V Avstraliji sem bil dvakrat, vendar je od prvega obiska minilo že več kot petnajst let, od drugega pa le nekoliko manj. Avstralija je tudi takrat seveda veljala za suho celino, vendar pa so bili požari le del poletnega naravnega cikla in v nekaterih primerih tudi požigalništva, s katerim so krčili podrast. Tak način upravljanja so poznali in ga velikokrat prakticirali tudi prvotni staroselci Avstralije, kar pa je vedno potekalo kontrolirano. Zdaj pa je Avstralija v plamenih, ki jim ni videti konca, ogenj pa golta na tisoče kvadratnih kilometrov avstralskega »busha«, evkaliptovih gozdov in tudi domov številnih Avstralcev. Največji davek pa očitno plačujejo edinstvena vrečarska favna in druge avstralske živali. Že tako ogrožene populacije nekaterih avstralskih vrečarjev si bodo tudi, ko bodo uničujoči požari mimo, le težko opomogle, saj so uničeni njihovi habitati in viri hrane.

 

Medtem v južnih območjih Afrike preti huda suša. Viktorijini slapovi sicer navadno mogočnega Zambezija so skoraj brez vode, nacionalni park Etosha v Namibiji je suh kot poper, Cape Townu na jugu celine pa spet grozijo hude restrikcije, saj so vodni zbiralniki presušeni in vode za potrebe milijonskega mesta preprosto ni dovolj. V Etoshi sem bil pred petimi leti in lansko leto in razlika v pokrajini te ogromne slane depresije je bila očitna.

 

 

 

Pred temi problemi, za katere znanstveniki trdijo, da so nedvomno posledica spremenjenih klimatskih vzorcev, si lahko v delih sveta, kjer (zaenkrat) nismo neposredno ogroženi, zatiskamo oči. Dolgoročno pa smo vsi v istem potapljajočem se ali gorečem čolnu (kakor kje), s katerega ni rešitve, če bomo nadaljevali s takim načinom življenja, ki je brezobziren do narave. Ekstremni vremenski pojavi že postajajo del našega vsakdana in oranžno nebo nad od nas sicer oddaljeno celino tam spodaj je kaj kmalu lahko tudi slika naše prihodnosti.

 

 

Za tokratni prispevek sem zato pobrskal za nekaj starimi, še analognimi fotografijami, ki sem jih posnel davnega leta 2003 med obiskom otoka Kangaroo v Južni Avstraliji. Prikazujejo pokrajino, ki je zlepa ne bomo tako kmalu videli, saj je zdaj več kot tretjina otoka pogorela do tal. Otok je seveda dobil ime po veliki populacijah raznih vrst kengurujev, na otoku pa so živeli tudi znameniti kljunati ježki (Tachyglossus aculeatus), verjetno edine kopenske živali, ki si hrano iščejo s pomočjo elektrorecepcije, velike rumenočele avstralske gosi (Cereopsis novaehollandiae) in pa seveda koale. Slednje so predstavljale edino populacijo z glivo candido neokuženih koal in s tem zdravo populacijsko jedro teh prikupnih živali za morebitno preselitev na celino. Tudi ta populacija pa je zdaj zdesetkana, zato je preživetje koal na splošno zelo, zelo negotovo.

 

 

 

 

 

 

 

 

V Afriki obsežnih požarov zaenkrat ni in so tudi manj verjetni, ker gre v glavnem za puščave, travnato savano ali grmičasti veld. Tu so manjši požari sicer nekaj običajnega, a temu je večina tamkajšnjih živali prilagojena, kakor tudi pomanjkanju vode, zato je avstralski scenarij ekološke katastrofe v Afriki manj verjeten. Toda če bi npr. zagorelo na območju zahodne province Cape v Južni Afriki, bi to nedvomno uničilo sicer po površini majhno, po biodiverziteti pa eno od najbolj pestrih vegetacijskih območij na svetu. Zaenkrat suša v Afriki škodi predvsem ljudem in domačim živalim ter zato predstavlja gospodarski, pa seveda tudi humanitarni problem. To pa ne pomeni, da bi nas moralo skrbeti le to, kajti ekstremne suše, nato pa ekstremne poplave, kar se je v tem delu sveta ponekod že tudi zgodilo, lahko popolnoma spremenijo vegetacijo. Sprememba le-te pa ima seveda vpliv na celotne ekosisteme tega območja. Kakorkoli, pogubni učinki podnebnih sprememb so danes tukaj in so vidni. Zatiskati si oči in preprosto zamahniti z roko ter živeti dalje, kakor da se ni nič zgodilo, je lahko le znak popolne maloumnosti in odmika od realnosti. Kajti prej ali slej jih bomo v primeru neukrepanja deležni tudi mi.