Dunaj: dolga pot domov

Po desetih letih potovanj in selitev – 25 držav, pet univerz na treh celinah, trije potni listi, nešteta stanovanja, vse v enem nahrbtniku in prijatelji, raztreseni po vsem svetu –  sem se letos podala na čisto novo avanturo: ustvarjanje doma.

 

Ko sem ugotovila, da nočem ostati v Berlinu in da se nočem vrniti v Ljubljano, se je Dunaj izkazal za popoln kompromis. Ampak dom je več kot le streha nad glavo in poganjanje korenin v novi zemlji zahteva svoj čas.

 

Ampak na Dunaju sem v dobri družbi. Polovica Dunajčanov ima Migrationshintergrund, priseljensko poreklo, kar pomeni, da so oni ali njihovi starši tujci. Po histeriji, ki vlada v določenih krogih, bi si človek sicer mislil, da je Dunaj prvega tujca videl šele leta 2015, ampak v resnici je bilo to že od nekdaj mesto priseljencev. V devetnajstem stoletju, zlati dobi Gründerzeita, več kot polovica Dunajčanov sploh ni govorila nemško.

 

Saj ne, da bi jim nemščina kaj dosti pomagala pri razumevanju dunajskega dialekta, ki veselo prezre vsa pravila izgovorjave in začini svoj poetični zanos z besednjakom, posvojenim iz vseh kotov bivšega imperija. Tu smo tudi Slovenci prišli na svoj račun. Če jih napade lakota, si Dunajčani popoldne privoščijo  Jause, kar pride iz slovenske „južine“, če si bolj prebrisane sorte, si pa „Schlawiner.“ (Jezikoslovci se še niso odločili ali se to nanaša na Slovence, Slavone, ali Slovane na splošno, ampak jaz navijam za nas.) A ne skrbite – ta stara žaljivka je zdaj že skorajda ljubkovalnica. Vsekakor bolje, kot da te kdo obtoži, da si Koffer. (In ne, še vedno ne vem, zakaj je tako slabo biti kovček.)

 

Če bi mi pred petimi leti kdo rekel, da bom nekega dne živela na Dunaju, bi se mu samo smejala. Kot mnogi, ki poznajo mesto samo s šolskih ekskurzij, je bil Dunaj v mojih mislih zaprašen in dolgočasen, zgodovinski fosil, ki je kvečjemu še uporaben kot motiv za turistične kartice.

 

Zdaj ko Dunaj bolje poznam, me je ravno ta kontrast med imperialno tradicijo in multikulti modernostjo, začinjen z močnim čutom za socialno politiko, prepričal, da je to mesto, ki lahko postane moj dom. Dunaj je opera in kabaret, silent disco in Donauinselfest, največji brezplačni glasbeni festival na svetu. Razkošne cesarske palače in mestna stanovanja z nizkimi najemninami, v katerih živi več kot četrtina vseh Dunajčanov. Vodene kave, ki jih preplačaš zato, da lahko par ur v miru bereš časopise v oguljenem razkošju tradicionalnih kavarn, sarajevski burek pri Westbahnhofu ali pa etiopska restavracija čez cesto od tibetanske – vse to je Dunaj. Kočije s konjsko vprego in električni skuterji, Lederhosen za tri tisoč evrov v prvem becirku in mednarodna tržnica Brunnenmarkt v šestnajstem.

 

Seveda tudi Dunaj ni popoln. Čeprav se uradno ponaša z najboljšo kvaliteto življenja na svetu, je bil izglasovan tudi za eno od do tujcev najbolj neprijaznih mest. Sicer so pri tej anketi štela izključno menja expatov,  ki so člani organizacije InterNations (Kdo je fin expat in kdo navaden migrant, me vprašate? To je tema za cel drug članek!) in se večinoma pritožujejo nad nemščino in menda neprijaznimi Dunajčani.

 

Morda sem se ravno zato jaz že od začetka počutila kot doma. Tako kot Slovenci smatrajo Dunajčani pritoževanje za svojo osnovno človeško pravico in narodni šport. Najboljša kvaliteta življenja gor ali dol – pravemu Dunajčanu nikoli ne zmanjka materiala za pritoževanje! In obožujem Wiener Schmäh, ta poetični črni humor, ki je največji kulturni dosežek Dunajčanov in ki se zlasti Američanom zdi neprijazen.

 

Samo en problem je: vse najboljše vice pripovedujejo lokalni pijančki in pa stare Dunajčanke, ki na podzemni ali v tramvaju debatirajo s kolegicami, a je na žalost njihov dunajski dialekt pogosto tako močen, da komaj razumem vsako peto besedo.

 

A tudi za to že imam rešitev – odkar nisem več omejena na vsebino svojega popotniškega nahrbtnika, sem ponosna lastnica dunajsko-nemškega slovarja. Ko bom stara dunajska dama, bom tudi sama v nerazumljivem dialektu opravljala vsakega Schlawinerja in Kofferja, ki mi pride na pot!