ELVIS ŠE VEDNO ŽIVI! (Kaj pa Hitler?)

So ljudje, ki na vseh koncih sveta še kar naprej videvajo Elvisa Presleyja. Nekateri trdijo, da se ni prav nič postaral in da je še vedno v isti obleki kot takrat, ko je odšel s svojega zadnjega koncerta. Na to prisegajo, o tem pišejo članke v senzacionalističnih revijah ali pa sporočajo svoje dokaze na internetu. Nekdo ga je videl na nekem rokoborskem tekmovanju, nekdo drug je prepričan, da živi kot Bigfoot v gorah yellowstonskega narodnega parka, spet tretji ga je pred kratkim opazil na Havajih v družbi Bin Ladna (ki je seveda tudi še živ) in  Marilyn Monroe, ki se čudežno še ni prav nič postarala. Ponavadi take očividce le malce prizanesljivo pogledamo, si mislimo svoje in že naslednji hip pozabimo nanje. Če pa nekdo vztrajno trdi, da se v nedostopnih kraških jamah v okolici Celja skriva sam Hitler, je novica že malo bolj sumljiva. Zadiši po labirintskih skrivališčih zagrizenih islamistov, ki kar kličejo po sveti jezi kakšnega svetovnega voditelja z oranžnim veveričjim repom namesto las. Tista zlokobna os zla, ki se je včasih začela v daljnem Afganistanu, bi se preko Iraka in Palestine tako zašpilila nekje pri zdravilišču Dobrna na Štajerskem. Kaj pa, če le ...

 

Napad na Vinsko goro

 

Očitno je bila to stvar najvišjega nacionalnega interesa in vsi, ki me poznajo, vedo, da v takih zadevah ne poznam šale... Hitler na Celjskem! In to nedaleč od Velenja, natančneje pri Vinski gori, kar bi samo po sebi sicer lahko pogubno vplivalo na verodostojnost informacije, a stvarem je le treba priti do dna. In če bi že kje v Sloveniji Hitler res živel, to zagotovo ne bi bilo daleč od Maribora, tistega mesta nesrečnega imena, kjer je na nekem balkonu izrekel dobro znani stavek: »Naredite mi to deželo spet nemško!«

 

No, na svetu zagotovo ni veliko ljudi, ki bi bili sposobni ujeti človeka takega kalibra, kot je (bil?) naš Dolfe, in kar nekaj sledi me je vodilo v leglo bivše jugo-vojske – v Postojno ... Natančneje v Notranjski muzej, kjer službuje Slavko Polak, očitno spreten in neulovljiv človek, ki se mu je kljub temu, da živi v Ljubljani, uspelo infiltrirati v to provincialno, a včasih tako zelo konspirativno mesto.

 

Takoj je bil za to, da stvari postaviva na svoje mesto. Videti mu je bilo, da se v tak lov ne podaja prvič: »Brez skrbi, ujela ga bova v past!« me je pomiril. Zanj dvom očitno ni obstajal; Hitler pri Celju živi in schluss! Brez debate in brez odvečnih vprašanj!

 

Že čez nekaj dni sva odšla na lov. Herr Slavko je sicer nekaj momljal o svojem končanem študiju biologije, ampak nisem ga jemal preveč resno. Sicer pa mora biti danes lovec na vojne zločince z vsemi žavbami namazan in če se hočeš zagotovo prepričati o identiteti takega bizarneža, tudi kakšen genetski test ne bi bil odveč. Skratka, tale Slavko je očitno nekakšen biološki Simon Wiesenthal.

 

Na parkirnem prostoru pred neko zapuščeno oštarijo sva se vrgla v jamarsko opremo ... Slavko si je na glavo poveznil še čelado, ki me je sumljivo spominjala na kahlo moje stare mame, za katero mi (kot civiliziranemu otroku) dolgo sploh ni bilo jasno, kakšnemu skritemu namenu tam pod posteljo sploh služi. Priznam, da sem malo pogrešal kakšen bič ali pa vsaj klobuk v stilu Indiane Jonesa, ki se prav tako rad vlači po nekih čudnih votlinah in globelih, ampak vsega pač ne moreš imeti. Z velikim pričakovanjem sem se zazrl v Slavkov prtljažnik. Kar videl sem kot britev nabrušeno in dobro naoljeno past (vsaj za medvede!) in v mislih že slišal žvenket kovanih verig, s katerimi jo bova pritrdila v jami. On pa nič ... Iz torbe je privlekel nekaj starih kozarčkov za jogurt in steklenico, napolnjeno s čudno tekočino, v kateri so se kakor star tuberkulozni smrkelj vlekle neke zelene nitke.

 

»Tale past je moj recept! Skrivnost!« je bil redkobeseden Slavko, ko mi je pomolil vse skupaj tik pred nos. Šele tedaj mi je postal jasen njegov briljantni načrt. Tudi takšen človek, kot je bil Hitler, ne more ostati ravnodušen ob razvpitih štajerskih pijanskih razvadah. In to še v bližini Vinske gore. Očitno mu bo po jami nastavil kozarce z neko neustavljivo mešanico kačje sline, močeradovca in kaj vem še katerih opojnih substanc. Najina bodoča žrtev bo mogoče katerega od teh kozarcev izpraznila in ... Res prava, premišljena past za vsakega poštenega (ali pa vsaj naturaliziranega) Štajerca!

 

 

V jami sva jogurtove kozarčke napolnila s tisto smrdečo scalnico in jih do roba zakopala v prst.

 

»Boš videl, temu se ne bo mogel upreti!" mi je zatrdil Slavko. No, de gustibus non discutandum est, sem si dejal in si mislil svoje.

 

»Vrnila se bova čez nekaj dni in prepričan sem, da ga bova ujela!« Iz tvojih ust v božja ušesa, Slavko. In sva šla domov... Krofe na Trojanah sva brez besed sporazumno preskočila in se raje ustavila na pivu. Sovražniku se pač najlažje približaš, če se čim bolj vživiš v njegove navade in razvade.

 

Tistih »nekaj dni« se je raztegnilo na cel mesec in komaj sem že čakal, da greva spet v štajerske jame. Isto parkirišče, ista zapuščena oštarija, isto pivo, ista misija... Slavko si je na glavo spet poveznil svojo kahlo, prižgal karbidko in zakorakala sva v temo vinskogorskega podzemlja. Rutinersko je našel prvi jogurtov kozarček, pogledal vanj in... nič. Bil je prazen! Prav tako drugi. Pri tretjem pa se mu je obraz razlegel v blažen nasmeh in kar vidno mu je odleglo.

 

 

»Imava ga! « je radostno vzkliknil.

 

Le kdo bi lahko vedel, kaj imava in kaj nimava.

 

»Tu je, poglej ga!« mi je s prstom pokazal Slavko na neko črno smet na dnu kozarca. Še najbolj je bila podobna zmečkani mesarski muhi, ki se včasih znajde v krožniku juhe v kakšni bolj poceni gostilni. Res je, da sem že slišal za kleno slovensko izražanje, da je nekdo pregloboko pogledal v kozarec, ampak da je vanj takole padel, pa še ne.

 

»To je ON! Anophthalmus hitleri, slovenska avtohtona vrsta jamskega hrošča!«

 

Bič in klobuk sta se mi nenadoma zazdela malo smešna in skoraj nepotrebna, Slavka pa sem v hipu zagledal v čisto drugi luči. Takšnega, kot pač je – biolog in znanstvenik, ki se zanima za jamske živali. No, kakršen navdušenec je, bi se verjetno zanimal tudi za jamske rastline, a jih (na našo srečo) v podzemlju pač ni ...

 

 

Anophtalmus hitleri - nekaj več podatkov

 

Leta 1933 je slovenski naravoslovec Vladimir Kodrič v neki jami v okolici Celja našel njemu nepoznanega jamskega hroščka iz rodu Anophthalmus. Za pomoč pri določevanju vrste je prosil znanega zagrebškega zbiralca, trgovca in nemškutarja Oskarja Scheibla. Njemu se je sicer takoj zdelo, da je Kodrič odkril novo vrsto, vendar se je hotel o tem temeljito prepričati. Z objavo je počakal, hroščka pa začasno poimenoval Anophthalmus kodrici, v čast njegovemu prvemu najditelju. Leta 1937, po štirih letih preverjanj, je bil prepričan, da najdena žival res pripada novi, še ne opisani vrsti. Vendar so se časi spremenili in v Nemčiji je takrat že blestel novi kancler Adolf Hitler. Scheibl je na prvotno obljubo o poimenovanju pozabil in kot velik Hitlerjev občudovalec hrošča poimenoval z znanstvenim imenom Anophthalmus hitleri. O »svojem« odkritju in novem imenu je celo obvestil kanclerjevo pisarno v Berlinu, od koder so mu poslali vljudno zahvalno pismo. Začela se je druga svetovna vojna in Scheiblov sin se je pridružil Gestapu. Tik pred koncem vojne je zagrenjeni Scheibel z umikajočo nemško armado pobegnil v Avstrijo in s seboj vzel svojo bogato zbirko hroščev. Danes se dragoceni holotip (prvi primerek, po katerem je opisana nova vrsta) hroščka vrste Anophthalmus hitleri nahaja v Baselskem muzeju v Švici. V Linejevem dvojnem latinskem poimenovanju živalskih in rastlinskih vrst velja pravilo, da se uradnega imena, ki ga je vrsta dobila ob prvem znanstvenem opisu, ne sme več spreminjati. In tako je ta slovenski hrošček kot edini predstavnik neke živali ali rastline na planetu za vedno obdržal svoje zanimivo »politično« ime. Anophthalmus hitleri je prav zaradi svojega nenavadnega imena še posebno iskan pri zbiralci žuželk in cene zanj so zelo visoke, še posebej pa je cenjen pri nemških neonacistih.