Najvišji spomenik pohlepu

Pred leti mi je ob jutranji kavi »tɘm dole na plɘcu« v Bovcu družbo delal inženir Wojčicki. Pa je beseda nanesla na tragedijo v Logu pod Mangartom, kjer je zaradi plazu ugasnilo 7 življenj. »Pa da ne boš mislil, da je to veliko,« prične z razlago, »v Italiji, v vasi Longarone je bil še večji zemeljski plaz. Tam je zaradi napačno umeščenega jezu umrlo več tisoč ljudi.« Zastrigel sem z ušesi in si pri priči v elektronsko beležnico zapisal ključne besede: »longarone, nesreča, jez«. Zvečer sem malce raziskal svetovni splet in našel nekaj dokumentarnih videov na to temo in firbcu je bilo (vsaj začasno) zadoščeno. 

 

Potem pa se je zgodilo lansko poletje, ko sem si spet privoščil soteskarski izlet v Italijo. Na program sem uvrstil tudi sotesko Zemola, brez vedenja, da bo cesta vodila mimo pregrade Vajont, ki je bila kriva za usodni zemeljski plaz. In ko sem bil že ravno v okolici, sem moral stvar podrobno preučiti.

 

 

Legalno sem lahko najbližje pregradi prišel tako, da sem se udeležil vodene ture. Žal turistični vodič ni znal kaj prida angleško, jaz pa sem s svojim luknjastim znanjem italijanščine le s težavo sledil, še največ so mi povedale njegove roke. Pa vendar je bil pogled s pregrade eno izmed najbolj zanimivih doživetij v preteklem letu. Celotna štorija je nekako takšna:

 

Pregrado Vajont so zgradili v poznih 50. letih prejšnjega stoletja, ko se je Italija že nekaj časa soočala s pomanjkanjem električne energije. Gradnja pregrade je trajala 3 leta, v tem času pa so zgradili takrat najvišji jez na svetu, v višino segajoč 262 m, ki je zadrževal 168 milijonov kubičnih metrov vode. Za predstavo – to je skoraj dvakratnik kubature Bohinjskega jezera. Inženirji so načrtovali, da bo akumulacijsko jezero zbiralo vodo iz hudournika Vajont in skupaj z vodo iz več višje ležečih hidroelektrarn proizvedlo 120 MW električne energije (za primerjavo: naša nuklearka v omrežje odda 696 MW). A inženirji so se pri projektiranju ušteli. Številke so sicer držale, struktura kamnine, v katero so sidrali nov jez, je bila tudi ustrezna. A požvižgali so se na opozorila lokalnega prebivalstva, ki je vseskozi nasprotovalo gradnji in opozarjalo, da je gorvodna brežina pod Monte Toc nestabilna in plazovita. Monte Toc se je celo prijel vzdevek hodeča gora.

 

 

Kmalu po začetku polnjenja akumulacijskega jezera je na levem rečnem bregu izpod Monte Toc zdrsel plaz. Od tedaj naprej so teren stalno opazovali in modelirali učinek plazov različnih velikosti. Računi so bili pomirjujoči in tako so kljub neprestanemu nadaljnjemu plazenju/drsenju zemljine nadaljevali s polnjenjem rezervoarja.

 

 

A zgodil se je 9. oktober 1963. Po nekaj tednih deževnega vremena in stalnega spodjedanja brežine se je ob 22. uri mešanica zemlje, grušča in vegetacije zapeljala proti dolini s hitrostjo 110 km/h. Gmota 260 milijonov kubičnih metrov materiala je odrinila 50 milijonov kubičnih metrov vode in pri tem ustvarila 250 m visok cunami. Največji davek je pustil v vasici Longarone, 2 km zračne linije dolvodno od jezu Vajont. Krater, ki ga je ustvarila voda, je bil globok 60 m in širok 80 m. A materialna škoda se težko primerja z življenji, ki so ugasnila. Ocenjujejo, da je umrlo med 1900 in 2500 oseb, ki so se takrat nahajale na širšem območju pregrade Vajont.

 

 

Pregrada Vajont danes še stoji. Rušilni val ji namreč ni prizadel kaj dosti škode. A kapaciteta rezervoarja se je zmanjšala do te mere, da proizvodnja električne energije ni več mogoča. Da bi plazovino odstranili, bi trajalo več stoletij, če bi jo vsakodnevno odvažalo 100 tovornjakov. A vendar so Italijani našli način, da pregrada vseeno nečemu služi. Možen je namreč turistični ogled, kjer zakorakate po vrhu pregrade. Leta 2008 jo je UNESCO uvrstil med 5 opozorilnih zgodb, ki opozarjajo na napake inženirjev in geologov. Jaz pa bi preostanek jezu poimenoval kar najvišji spomenik pohlepu.

 

 

Po ogledu Vajonta je moralo preteči kar nekaj vode, da sem lahko ukrotil svoje misli. Vtis je bil enostavno premočan. Pred očmi sem imel veliko gmoto, ki je spremenila pokrajino za pregrado do neprepoznavnosti. Pred plazom je bila to 260 m globoka soteska, po njem pa lahko kakšnih 350 m nad nekdanjo strugo vidimo manjšo planoto. Ob ignoriranju opozoril se inženirji niso zavedali, da bodo v nekaj letih ustvarili škodo, ki bi jo – da bi situacijo spravili v prvotno stanje – sanirali več stoletij. Vse pa je posledica pohlepa in ignoriranja opozoril, vse samo zato, da bi podjetje SADE lahko proizvedlo več elektrike in zaslužilo več. Več denarja = več sreče?! Ob tem dejstvu dobim nekontrolirano asociacijo na današnjo družbo. V glave so nam vcepili, da za doseganje lastne sreče potrebujemo vedno nove minljive gadgete – ki v nekaj letih zastarijo in običajno postanejo le smeti – in modna oblačila, ki redkokdaj dočakajo več kot pomlad ali dve … V ozadju pa s tem korporacijam polnimo mošnjiček, ustvarjamo potrebe po Vajontih in povečujemo svoj ogljični odtis. 

 

 

 

No, ker je ravno prvi petek letos, vam ponudim izziv. Vsakič, ko si zaželite nove »igrače«, kosa pohištva ali oblačil, pomislite, ali vas bo to dolgoročno osrečilo. Ali bo družba zaradi tega kaj pridobila? In če je odgovor ne ... Potem … Potem … Raje opustite nakup in s tem naredite nekaj, kar bo ohranilo delček okolja za naše potomce. In če to počnete nekaj časa – boste na to ponosni. In posledično tudi srečnejši.

 

Pa vse dobro v letu 2019!