Biodiverziteta

Tole bo moj prvi blog za Čebelnjak. Priznam, minilo je kar nekaj časa, da sem se uspel spraviti k pisanju. Če hočeš kaj napisati, moraš najprej vedeti, o čem boš pisal, da bo vsaj približno zanimivo bralcem. Da pa bi to lahko počel, te mora k pisanju nekaj spodbuditi. Zame, ki sem po izobrazbi biolog, po duši pa še bolj, se mora kaj dogajati predvsem zunaj v naravi, kar pa je v teh čemerno kratkih jesenskih dneh bolj malo verjetno.

 

Tako bo povod za tole pisanje nedavno odprta razstava fotografij revije National  Geographic na Ljubljanskem gradu. Fotografije je posnel naravoslovni fotograf Joe Sartore. Kot zanalašč, pa te fotografije niso nastale v naravi, ampak v raznih živalskih vrtovih, zadnjih zatočiščih premnogih vrst živali, ki so v naravi že izumrle ali pa so tik pred to žalostno usodo. Sartore si je zadal pravzaprav Sizifovo nalogo, da jih fotografira in spravi v nekakšno fotografsko časovno kapsulo, še preden dokončno izginejo z našega planeta. Ta svojevrstni PhotoArk novodobnega Noa je hvalevreden projekt in hkrati tudi spomenik človeški neumnosti, pohlepu in brezbrižnosti do sveta, v katerem živimo. V kaosu, ki ga povzroča antropogeno segrevanje planeta, je biološka raznolikost ali biodiverziteta ena od glavnih žrtev, saj se število prostoživečih vrst na Zemlji zmanjšuje s hitrostjo kot še nikoli prej v zgodovini planeta. Številke so osupljive. Samo en podatek pove vse – na svetu je le še 4 % velikih prostoživečih vrst sesalcev, vse drugo smo ljudje, naše krave, ovce, koze in prašiči.

 

Svet postaja, kar se tiče biološke raznovrstnosti, vedno bolj reven in zdi se, da je to nekako v skladu in sorazmerju z vedno večjo človeško duhovno revščino pa tudi dejansko materialno revščino na eni in neizmernim bogastvom na drugi strani. Za to spoznanje ni potrebno daleč, ni treba, da greš v Afriko, kjer imaš srečo, če v kakšnem narodnem parku še vidiš kakšnega predstavnika velike peterice, saj je te živali v zadnjih letih zdesetkal krivolov. Ni treba, da potuješ na Borneo, kjer je tropski deževni gozd le še bolj ali manj spomin, nadomestile pa so ga neskončne plantaže oljnih palm. Tam je samo v zadnjih 10 letih zaradi človeških posegov v naravo poginilo 150.000 orangutanov, ki danes živijo le še v nekaj zavetiščih, obdanih s skromnimi zaplatami nekoč mogočnega gozda. Ni treba iti na Grenlandijo gledat topljenja ledu in izgubljenih severnih medvedov, ki ne vedo več, kaj bi počeli na kopnih tleh. Dovolj je, da pogledate na lastni vrt. Koliko vrst metuljev je izginilo, koliko vrst ptic je manj, koliko avtohtonih rastlin so izpodrinile tujerodne vrste. Če imate vsaj malo smisla za opazovanje dogajanj v naravi, lahko to zlahka opazite. A namesto 20 vrst metuljev na vašem vrtu, 30 vrst ptic, ki so nekoč obiskovale vašo krmilnico, ter 50 vrst cvetlic, ki so še ne tako dolgo uspevale na bližnjem travniku, imate zdaj v vašem omiljenem super, mega ali hiper najboljšemu sosedu na razpolago 30 vrst različnih jogurtov, 20 vrst različnih zobnih krem in 50 vrst različnih v plastiko pakiranih salam.

 

Biodiverziteto je očitno izpodrinila diverziteta neoliberalne in globalne kapitalistične ponudbe, ki povečuje povpraševanje, kar povečuje dobičke manjšine in veča revščino večine. Kakopak, važna je rast, brez nje se baje vse ustavi, kot nas neprestano podučujejo ekonomisti. Rast poganja kapitalistični stroj, hrani finančne trge in peha planet in večino njegovih prebivalcev v pogubo. Pravkar poteka v Katowicah spet ena od podnebnih konferenc v vrsti mnogih, ki so se namenile zmanjšati globalno segrevanje in rešiti planet, pa niso naredile nič. In spet, kakor že tolikokrat, bomo slišali iste zveneče besede, ki jim bodo sledili že ničkolikokrat sprejeti sklepi, ki to niso. Delegati bodo družno prisegali, da je zdaj že res skrajni zadnji čas, da preprečimo klimatsko kataklizmo, dokler ne bo prepozno. In potem se bodo pojavili pomisleki nekaterih v stilu: »Ampak veste kaj, pravkar smo pognali novih 50 termoelektrarn na premog in fracking na Aljaski ravno daje prve rezultate, pa tudi ljudje morajo kaj početi.« In potem bodo sklenili: »Najbolje bo, če počakamo še kakšnih 10 let, takrat bomo imeli še bolj tehtne dokaze o segrevanju planeta in bomo res lahko kaj ukrenili.«

 

Vi pa medtem premišljujte, kaj je lepše: to, da zjutraj pogledate skozi okno in vidite detla na krmilnici, ali to, da pogledate na zaslon vašega računalnika in se zapičite v podobo najnovejšega pametnega telefona. Izbira je vaša.

 

Tropski deževni gozd v nacionalnem parku Piedras Blancas

 

 

 

 

Kostarika je ena od držav, ki dejansko skrbi za svoje okolje in naravno dediščino. Je ena najbolj biodiverzitetno bogatih držav na svetu in njena ekonomija temelji na ekoturizmu. Tropski deževni gozd v N.P. Piedras Blancas skupaj z obalo Sladkega zaliva (Golfo Dulce), kamor se skoraj do vodne gladine morja spuščajo mogočni gozdovi, je eno najbolj biodiverzitetno bogatih območij Kostarike. Botaniki so tu na enem samem hektaru gozda opisali kar 179 vrst dreves. To je edini večji ostanek nižinskega tropskega deževnega gozda na pacifiški obali Amerike. Na naslednjih fotografijah je le peščica predstavnikov tega bogatega ekosistema.

 

Agalychnis callidryas

 

 

Rdečeokica je ena najbolj znanih predstavnikov kostariške favne.

Je nočno aktivna drevesna žaba, ki se ponoči spusti iz drevesnih krošenj v bližino tal, kjer v bližini manjših luž na spodnjo stran listov odloži mrest.

 

Hyalinobatrachium valeroi

 

 

Mrežasta steklena žabica je ena od številnih vrst steklenih žabic, ki jih najdemo v Kostariki. Te žabice se zadržujejo na večjih listih rastlin ob gozdnih potočkih in so zlasti številne ob dežju. So zelo majhne in redko presežejo velikost 3 cm. Ime „steklene“ so dobile, ker se pri večini vrst skozi kožo na trebušni strani dobro vidijo notranji organi.

 

Oophaga granulifera

 

 

Zrnata podrevnica je ena od šestih vrst strupenih podrevnic, ki živijo v Kostariki. Te majhne do 4 cm velike žabice slovijo po nenavadnem načinu skrbi za potomce in seveda po strupenih izločkih kožnih žlez. Značilen življenjski prostor zrnate podrevnice so obrežja manjših gozdnih potokov, kot je ta na fotografiji. 

 

Leptophis ahaetulla

 

 

Zelena drevesna kača je nestrupena, zelo vitka kača z dolgim repom, ki se hitro giblje. Kadar je vznemirjena, na široko odpre svoja usta in lahko tudi ugrizne. Če tudi to vsiljivca ne prežene, lahko iz kloakalnih žlez izloči smrdljiv izloček.

 

Dryocopus lineatus

 

 

Črtasti detel je, poleg zelo podobnega bledokljunega detla, največji detel v Kostariki. Je značilen  prebivalec tropskega deževnega gozda, ki ga lahko pogosto vidimo, kako pleza po odmrlih drevesih. Njegovo bobnanje po lesu je lahko prepoznavno in izdaja njegov položaj.

 

Trogon rufus

 

 

Črnovrati trogon je manjša vrsta trogona, ki zraste okrog 20 cm. Na sliki je samec. Zanj je značilna zelenkasta glava, črna maska, oprsje in trebuh pa sta živo rumena. Rep je izrazito črno-belo progast. Med kostariškimi trogoni je edini, ki ima oko modrosivo obrobljeno. Samica je podobna, vendar ima rjavo glavo in hrbet.

 

Alouatta palliata

 

 

Vriskači so ena od štirih vrst opic, ki živijo v Kostariki. Veliki so dober meter, imajo dolg oprijemalni rep. V manjših skupinah žive v krošnjah velikih dreves, kjer se hranijo izključno z rastlinsko hrano. Samci se oglašajo z globokim rjovenjem, enim najbolj značilnih zvokov tropskega deževnega gozda.