Pet minut pred dvanajsto

Če bi celotno zgodovino našega planeta, ki je nastal pred 4,5 milijarde leti, hipotetično strnili v eno leto, bi se človeštvo pojavilo le v zadnjih treh minutah zadnjega dneva v tem letu. Skratka, tik pred polnočjo … A ker na začetku veliko časa nismo prišli kam daleč in smo se kar precej stotisočletij večinoma tolkli z gorjačami po beticah in bolj ali manj uspešno bežali pred levi, to ni čisto relevanten podatek. Zares se lahko zamislimo ob tem, da je Krištof Kolumb odkril Ameriko le dvajset sekund pred dvanajsto, v res nekaj zadnjih sekundah pa nam je uspelo, vsaj na nekaterih področjih, ireverzibilno uničiti naš planet. Ni kaj, kapo dol pred takim napredkom!

 

 

 

 

Pred nekaj dnevi sem poslušal nekaj prezentacij, ki so jih vrhunski slovenski raziskovalci pripravili na temo odpadne plastike in razdiralnih posledic, ki jih ta pušča v našem okolju. Če bi vse skupaj strnil v eno samo besedo, bi bila ta najverjetneje le »GROZLJIVO!«. Na svojih poteh po odprtih ranah tretjega sveta sem videl že marsikaj, a do zdaj se nisem zares zavedal, kako katastrofalno je stanje na tej naši Zemlji. No, roko na srce, tudi znanstveniki so šele v zadnjem času začeli raziskave, ki vedno bolj opozarjajo na nevarnost t. i. mikroplastike, torej zelo, zelo drobnih delcev, ki jih sploh ne opazimo, so pa bistveno bolj nevarni za nas, kot kakšna plastična vrečka ali plastenka, ki ne zaide v smetnjake in posledično tudi ne v reciklažo. Namreč vrečko ali plastenko lahko konec koncev poberemo in odstranimo, mikroplastika, ki pa jo je že 13 odstotkov od celotnih 200 milijonov ton odpadne plastike, ki je končala v naših oceanih, pa je zaenkrat še popolnoma neobvladljiva. Opazili so jo celo v prebavilih organizmov, ki živijo na dnu Marianskega jarka, torej 11.000 metrov globoko. Po eni strani se iz nje sproščajo strupene snovi, po drugi strani pa se nanjo tudi vežejo strupi kot npr. insekticidi, težke kovine in cela plejada drugih, za človeka, smrtno nevarnih sestavin. Izračuni kažejo, da bo količina odpadne plastike v morjih okrog leta 2050, (torej le čez dobrih trideset let!), narasla na nekaj čez milijardo ton in se bo po teži izenačila s količino vseh rib v vseh oceanih! Ob tem pa vemo, da je povprečna doba uporabnosti plastične vrečke nekje okrog 15–30minut (toliko namreč traja, da stvari, ki smo jih prinesli iz trgovine, zložimo v hladilnik in vrečko zavržemo …), čas, ki pa je potreben, da ta vrečka razpade, pa ocenjujejo na okrog 500 let(!).

 

 

 

 

 

Vsi se zavedamo, da je največji krivec za to stanje prevelika naseljenost našega planeta, a obenem se obnašamo, da je to problem vseh drugih, samo nas samih ne. Naj pač drugi poskrbijo za to, si rečemo in se še vedno od srca veselimo svojih novorojenih otrok, vnučkov in pravnučkov ter imamo vsako rojstvo v ožji družini za neizmerno srečo. Srečo za koga? Pa menda ne za nekoga, ki se danes rodi in bo v svojih zrelih letih  umiral na ekološko opustošenem in toksičnem planetu? Vsak otrok, ki se rodi v zahodnem (civiliziranem???) svetu, samo v prvih letih svojega življenja porabi toliko plenic za enkratno uporabo, da bi z njimi lahko zapolnili celoten volumen srednje velike sobe. In vsaka taka plenica razpada 450 let. Samo v Ameriki je to 3,5 milijona ton plenic letno, za proizvodnjo neplastičnih delov plenice pa na leto pade tudi 200.000 dreves. In ko se iz plenic izkobacamo, pravzaprav šele dobro začnemo smetiti, kuriti fosilna goriva in jesti pridelke, ki radikalno prispevajo k toplogrednim plinom. In tako naprej skozi celo življenje…

 

 

 

 

 

 

No, a ne bodimo taki pesimisti. Mogoče pa se v tej epohalno-globalni poluciji pravzaprav skriva rešitev za človeštvo? Plastični odpadki so namreč eden glavnih motilcev endokrinega sistema (MES) in so tudi karcinogeni, torej povzročajo raka. MES prispeva k bistveno zmanjšani rodnosti žensk in feminizaciji moških, rak pa prav tako terja vse večji davek. In kaj je lahko za ta planet lepšega, kot manj (človeških!) rojstev in večja (človeška!) smrtnost? Mogoče pa z vsako odvrženo vrečko ali plastenko vseeno naredimo nekaj dobrega za človeštvo?

 

A takega razpleta ekološke katastrofe si za svoje otroke ne želim in vedno bolj z gotovostjo trdim, da je bila moja (zavestna!) odločitev, da ne bom imel svojih bioloških otrok, tudi moja najmodrejša življenjska odločitev.