John Mayall

Takrat, ko je naša generacija ovohavala razkošne vonjave cvetlične revolucije in spremljala nenehne ustvarjalne premike v aktualni glasbi, je bila seveda tudi v Trbovljah kitara tista seksi bluesovska kraljica in John Mayall njen slogovni višji nadučitelj. Od leta 1965 je vodil svoj glasbeni inkubator Bluesbreakers in čeprav je slovel zlasti po kitaristih, ki so se v tej zasedbi likali (Clapton, Green, Taylor), je jemal v uk tudi basiste, bobnarje, goslače in pihalce, ki so se potem razpršili po angleških kolektivih (McGuinness Flint, Manfred Mann, Cream, Fleetwood Mac, Colosseum, Keef Hartley Blues Band, New Animals, Family, Free, Soft Machine, itd.)  ali pa so v njegovi zasedbi prav žomftno frivolno muzicirali tudi oni iz kalifornijske strani vesolja, ki so bivakirali v kanjonu Laurel (Canned Heat, Mothers, itd.). 

John Mayall je bil tako tisto dobo za nas nesporni bluesovski guru s še danes eno svojih najbolj čislanih plat, ki se ji celo reče TURNING POINT. Z njo je tako prelomno zakoličil točko avtorskega bluesa, da je vse zmedel. V mojem družbenem okolju je bila ta plata absolutno kultna in je predstavljala referenčni mejnik progresivnega bluesa, ki ga je Mayall prekucniško premikal seveda že prej in tudi potem s svojim lomljenjem tozadevnega dvanajsterca. Z vsako plato je ta glasbeni žanr praviloma prestavil za ene dve štufni višje in dajal vtis, da ga na novo izumlja. Ko sem takrat držal v rokah kakega od njegovih albumov, sem imel občutek, da možakar v resnici sploh ne obstaja, ampak da se kot ezoterična prezenca vsake toliko časa spusti na svet, zamenja glasbeno matrico in potem spet nekam zgasne.

Zato se mi je tistega ekleziastičnega 24.10.1975 zdelo, da so medgalaktična zvezdna vrata padla s pantov, ko je John Mayall iz čiste lokalne fantazije kar na enkrat vstopil naravnost skozi kozmično bližnjico v Halo Tivoli s tedaj res malo bolj veselo, srečno, novo in povsem ameriško zasedbo. Basiral je legendarni Larry Taylor, gajge je žagal še hujši Don Sugarcane Harris, kitaro pa je imel na vesti izjemni Rick Vito, med tem ko je klaviature ošlatoval en Jay Spell, bobne pa Soko Richardson. Da ni bilo dolgčas, je imel kapelnik Mayall pri sebi še mično pevko Dee McKinnie. Prvi forfarerji so bili neki glamurni nemški Make Up, drugi pa udarno gojzarski Geordie, pri katerih je takrat glasilke matral poznejši AC/DC pevec Brian Johnson. Seveda noben od teh ni ustrezal  populaciji, ki je pričakovala Mayalla. In čeprav ta, kakopak ni izpustil orgličarske eskapade Room To Move, pa se je posvetil predvsem svojem novem malo bolj ležernem repertoarju z zadnje plate: New Year, New Band, New Company.  

Po koncertu sem pred izhodom čakal trboveljske kompanjone Baseka, Stokata, Toneta in še druge, da gremo skupaj na štacijon prebiti noč, saj je cug za Trbovlje odpeljal z 8. tira šele ob štirih zjutraj. V rokah sem žulil zrolan plakat, ki sem ga še pred nastopom pocukal z drevesa v parku na poti v dvorano, nakar vidim, kako začnejo mimo mene prihajati in vstopati v veliki »tour bus« člani benda. Pred nos jim urno pomolim plakat in flomaster, oni pa se mimogrede podpišejo na osrednjo sliko tega njihovega koncertnega artefakta in se še zahvalijo za povrh. Vem, da sem bil ves trd od rešpekta, ker je bil violinist Don Harris take židane volje, da sem se z njim lahko malo dlje pogovarjal, med tem ko so drugi dali svoj grafološki odtis in se hitro povzpeli na avtobus (zdaj vidim, da so se vsi podpisali). Nakar ves vzhičen, čakajoč na kamerade, ki so se prebijali iz dvorane, zagledam skozi okna prej omenjenega avtobusa Mayalla  pretkanega Janita Novaka, ki je suvereno hodil z njim po avtobusu, med tem ko mu je Mayall predstavljal člane skupine in kazal svoje kitare, pa kje spijo, kje jejo in tako naprej. Jani mu je gotovo naložil kaj poznavalsko rustikalnega iz našega socialističnega herbarija, saj ga je godfather bluesa povabil, da gre lahko kar z njimi naprej na turnejo, ker da imajo dovolj prostora v avtobusu. Jani je hvaležno odklonil povabilo, kajti na Kešetovem ga je čakala mama, ki bi mu jih nadevala, če ga ne bi bilo domov.  

Že čez dve leti sem Mayalla spet poslušal v Zagrebu in potem še dvakrat v Hali Tivoli (1987 in 1997). Ko sem 2014 naročil na njegovi internetni strani eno fino arhivsko plato, ki jih zdaj očitno izdaja za ljubi kruhek, sem mu tudi omenil ta prvi koncert v Sloveniji. Nepričakovano mi je odgovoril, da je vedno vesel vsakega spomina, s katerim ga povezujejo po svetu razpršeni ljubitelji njegove glasbe. Končno sem dobil CD Historic Live Shows in izjemoma tudi »personalizirano« fotografijo s podpisom, kot je bilo obrazloženo v dopisu, saj je niso mogli poslati prej, ker so čakali Johna Mayalla, da se je vrnil z evropske turneje.