Kum

Naslednje besedilo je plagiat, citat, drobna variacija, permutacija besed, na novo postavljena malenkost kombinacija enega dela. Je bilo izrečeno, da moram napisati. Ali je za dvajset let leti staro osmo kopijo kopije z malimi okraski to dopustno. Ali je treba zaradi tega, da bi kdo ne očital, le ponavljati, ponavljat, ponavljati… Varno in previdno kar oboje, ponarejen plagiat bo še najbolje.

 

 

Pred začetkom, pravijo, ni bilo ničesar 
Vse je novo, pa naj je prespano, zamolčano, zatajeno. Podobe s Kuma: ta v oblake iz smetane, tista od stolpa ob cerkvi sv. Neže do Triglava , ona z vrha oddajnika, čudaška gospodarjeva vse do meja slovenske grede, recimo, do hrvaškega gartlica; ona v kraška tla in redke travce – vse so presežek, pa naj prihajajo iz misli, iz znanja, iz ljubezni ali kar tako iz otroškega veselja do lepote in svobode.

 

 

Zapis 1
Kum, moj prijatelj in pomočnik vedno stoji in mi, kjerkoli sem in od koderkoli prihajam, kaže, kje sem doma: iz Ljubljane ga zagledam že na mostu čez Savo, od Zagreba kmalu po Krškem, iz Maribora, ko se zapeljem čez drugi tunel, iz Kočevja malo pred Dvorom,… Kronce so tudi letos zacvetele in odcvetele, gospod akademik Matjaž Kmecl. Zdaj raste čemaž, cele njive, cele poljane, ves Kum prelit s čemaževim morjem. Aromaterapija.

 

 

Pripis 2
Enkrat pred leti je že bilo, ko se je oglasil pri meni Ciril, župnik z Dobovca, zdaj je tako ali tako tam v domu, v Litiji baje, nasmejan, prisrčen, topel, kumljanski. S steklenico kumljanske grenčice. Ni mi bilo do nje, do geste pa, nasmeha, hudomušnih besed. Potem sem srečal še Janeza, Crnija in Pokija, mladostnega pajdaša, s katerim smo prečesali poti pod Nebeško goro, v Škratovi dolini, na Kozlovi gori in pustili, da so se vse bilke in tanke bukve kumljanske odtisnile globoko v dih in bil srca. Leta, dnevi, ure.

 

 

Opomba 3
Sinoči v mehko bleščeči mesečini sem se zapeljal na vrh Kranjčevega travnika, da bi mi Kum povedal še kakšno besedo, pa je molče svoje konture črnih in temnomodrih lis poslal do mojih notranjih oči, preblisnil s stolpom med zvezdami in mesecem, prebodel s stolpičema cerkve, dal čez rob milino dolenjskih pobočij in skritih hrepenenj onstran vidnega.

 

 

Kopija v kopiji
Večna skrivnost. 3.14159265359 iz Stika romana Carla Sagana. Eno in isto. Zakaj je okrog Kuma isto obzorje kot okrog Materhorna in zakaj je pred tem obzorjem tu vse lepše nam, ki smo tu doma in tam okrog drugih vrhov lepše vsem drugim. Zakaj so zvezde tako daleč, zakaj smo ravno tu in zdaj, zakaj in čemu nas doletevata strah in trpljenje, zakaj sem s Kumom tako umirjen, usklajen z ljudmi in svetom in zakaj drugod nisem.

 

 

IZMIŠLJOTINA 
Lepota je v Kumu razodevajoča se svoboda. (F. Shiller)

 

RECITAT: Kum ni naš, mi smo Kumovi.
* kumljanstvo je beseda, ki semantično obsega marsikaj, predvsem pa naklonjenost krajini, ljudem okrog Kuma, na dolenjsko in zasavsko stran, ne pomeni zgolj porekla, pri marsikom sploh ne, pomeni doživetje sozvočja, zato je na trenutke kumljanec lahko vsakdo, tudi ti in on in ona, celo jaz.