Arnika

Tisti dan sem se namenil zarana na Golico. Zasneženi zimski izleti so mi še posebej pri srcu, ker ni veliko gneče. Planina pod Golico je svoje čare zakrivala v jutranji meglici. Ko sem parkiral in stopil iz avta, sem kljub slabši vidljivosti ugledal velikega nemškega ovčarja, ki se mi je s polno hitrostjo približeval. Sedaj je po meni, sem pomislil. Pa temu ni bilo tako. Prijazno me je ovohal in stopil pred mano ter me opazoval, če sem iz pravega testa, da mu sledim. Po njenem obisku WC sem ugotovil, da gre pravzaprav za psičko. Če me bo res spremljala del moje poti, je prav da se bolje spoznava, zato sem jo poimenoval kar Arnika.

 

 

 

Da bom kakšnega zajca ugledal, trop srnjadi ali lisico, sem kaj hitro črtal. Arnika je s svojim divjanjem in raziskovanjem okolice prepodila vse nič hudega sluteče staroselce. Vrh Golice se je ponujal po normalni poti in po zimskemu pristopu. Odločil sem se za slednjega, da se poistovetim z letnim časom. Arnika je bila ves čas pred menoj in mi strokovno kazala pot. Nato pa je prišlo do zapleta. Prišla sva do resne ovire, ki za gornika na dveh nogah ne predstavlja večje težave – nekaj skob in jeklenice, po katerih je omogočen prehod čez skalo. Za Arniko je bilo to preveč; poskušala je najti mimobežnico, vendar ji zaradi prestrmega pobočja in možen zdrs na drugi strani ni bilo mogoče nadaljevati najino skupno pot. Pomahal sem ji v slovo in že čez par minut dosegel kočo pod Golico.

 

 

 

Pot do vrha mi je krajšala misel na Arniko, obujal sem spomine na moje priljubljeno zgodbo iz otroštva pisatelja Ivana Ribiča o Kali. Megla se je na vrhu razkadila, vendar sonce zaradi močnega vetra ni nudilo toplote, zato sem se hitro pobral.

 

 

 

Pri koči sem še kolebal o poti vrnitve, vseeno sem se odločil za zimsko varianto. Nasmeh se mi je kar sam pojavil na obrazu, ko sem samo nekaj metrov stran od kraja slovesa ponovno ugledal psičko, ki je ležala v snegu in me čakala več kot eno uro. Sreča ob snidenju je bila nepopisna. Divjanje, skakanje in valjanje po snegu je bilo več kot jasen dokaz, da me je Arniko pogrešala. Žal niti nisem imel prigrizka, da bi se ji oddolžil za potrpežljivost in skrb.

 

 

 

Sestopala sva torej skupaj v dolino. Obetaven dan je na pot začel vabiti nove planince, ki jih Arnika ni imela za mar kljub verjetno boljši ponudbi priboljškov v nahrbtnikih. S cmokom v grlu sem začel razmišljati, kakšno bo najino slovo. Ko sva se približala zadnjemu ovinku pred parkiriščem, je Arnika šla nekoliko naprej in nisem je več videl. Počasi sem se pakiral v avto in na ta tihem upal, da se posloviva tako kot se spodobi. Vendar Arnike ni bilo, ostal pa je spomin na zimsko rajžo, ko sem skoraj prišel do psa.