Vonj po sveži gori

Pa smo rekli: 9.9. ob 9 čez 9. uro zvečer bomo na Kredarici govorili o ONTAP 9. Najprej smeh, potem resen obraz, zatem pa en sproščen zakaj-pa-ne. Naša ekipa s poslovnimi partnerji obeh členov oskrbovalne verige – kupcev in dobaviteljev. Pa da naredimo to verigo še trdnejšo. Ne bom pripovedoval potopisno, pa o vremenu, o razgledih, ki se jih ne da spraviti v besede. Niti o flori in favni. Navdušujejo me pripovedi posameznikov, ki mi krajšajo pot. Ugotavljam, da udeležba na pohodu na Kredarico in naprej do Triglava ni naključna, je del njihove življenske zgodbe. Odkrivam vrednote, ki jih do sedaj med poslovnimi sestanki nisem prepoznal. Z vsakim korakom mi raste spoštovanje. Ko pridem do konca poglavja, zamenjam sogovornika. Nova oseba, nova življenska zgodba, ki ga je pripeljala do strmih pobočij pod očakom. Ob večjih naklonih besede zamrejo in v mislih začnem razmišljati o svoji zgodbi. Zakaj pa sem jaz tukaj? Zakaj sem v družbi naše skupine planincev, ki so mi zaupale in namenile en dan svojega življenja? Si to res zaslužim? Komu se imam torej zahvaliti za to dejanje? Misli se mi vračajo nazaj, ko so mi gore predstavljale samo lepo ozadje na namizju računalnika. Vse do prvega resnega odziva na klic, ko so me povabile in mi dovolile vstop v njihov objem. Takrat – ali si, ali pa nisi. In jaz sem bil. Pa vesel in hvaležen sem za ta klic. Z mislim grem naprej skozi družbo prijateljev, ki so me spremljali pri odkrivanju novih poti, skokih na drugo stran cone udobja in nabiranju novih izkušenj. Dogodivščine, ki postanejo zgodbe ob zimskih večerih. Ob pogledu na radost naše skupine ob sončnemu vzhodu na vrhu Triglava se mi odvali kamen od srca. Kaj kamen, balvan. S skupnimi močmi nam je uspelo. Zaupanje je upravičeno, dobim novo priložnost. Priložnost, da skupaj varno sestopimo ob novih pogalavjih. Zaključena je torej še ena zgodba, polna čustev, meni ena najljubših. Življenje hitro teče, zato ni priložnosti za prazne strani. Gremo novi zgodbi naproti.