Spomini na sever

Zame pomeni idealen dopust nekje v naravi. In čeravno je poletje, sredi dopustov, me morje ne pritegne toliko. Razen, če je kje na severu 😊. Ko dodamo zraven še gozd, pa hribe in svetlobo severnih obzorij, se v moje srce prikrade en velik širok nasmeh.

 

Takšno je bilo tudi potepanje po Švedski. Še vedno z velikim veseljem ter iskricami v očeh obujam spomine iz leta 2013 - o tej še bolj gozdnati deželi, kot je naša Slovenija.

 

Polnočno sonce in komarji seveda gredo eden z drugim in na trenutke sem dobila celo občutek, da so morebiti prav komarji največji varuhi teh izjemnih in zavarovanih predelov. Fotografiranje je bilo marsikje skoraj nemogoče, zavita kot »ninja« ali pokrita z mrežo proti komarjem sem do določene mere še vztrajala, se prepričevala, da je to ok, da je to morda davek, ki ga »plačujem«, da uživam v teh neizmernih lepotah. Nato preprosto pobegneš v avto na varno. 😊

 

Ampak okolica Stekenjokka mi te dni prihaja ponovno na misel. Morda tudi zato, ker spet odhajam proti severu. To je delček tako imenovane divjinske poti oz. »Vildmarksvägen« v originalni obliki – v raznih knjižnih vodičih jo pa precej povezujejo z Aljasko. Da, nekaj njene duše se najde v teh odprti, divji krajini …

 

p
Stekenjokk

 

p
Vildmarksvägen

 

Prvotni postanek sva s Stanetom izkoristila za spoznavanje krajine, odprti pogledi, dramatično nebo, mavrice, vse nama je bilo naklonjeno in uživala sva, kot že dolgo ne. Iskala barvne kontraste, zanimive oblike oblakov na nebu, odsevov hribov v jezerih. Meni se je mešalo od lepega, kar ni nič nenavadnega. 😊 Ko sva obula še škornje in se podala čez nekoliko bolj močvirnato pokrajino, pa sva odkrila še druge bisere, tako ornitološke kot rastlinske. In veselje je bilo neizmerno. Lahko bi na tej točki ostala skoraj ves teden, se družila z belkami, komatnimi deževniki, nepozabnimi vzhodi in zahodi, pa tudi krasnimi ljudmi, ki sva jih srečala. Večinoma so slednji bili na poti z avtodomi, prišli so pa fotografirat lepote. Mnogi sem prihajajo že leta in leta. Skratka, »ptičem iste jate« ni težko najti skupne teme za pogovor ob dolgih in svetlih nočeh!

 

p

 

p

 

p

 

No, pa tudi v ptičji družbi sva zelo uživala. Belke pravzaprav skoraj ne opaziš, tako je značilne varovalne barve. Sploh v delih, kjer se je še nekoliko zadrževal sneg, si moral kar dobro pogledati, da si jo ločil od okolice. Šele ko si skoraj pri njej, se umakne, in tedaj jo zagotovo opaziš… Ker sva se potuhnila, čakala in sedela skoraj nepremično, so nama bili podarjeni izjemni trenutki opazovanja teh ptic. Tudi komatni deževnik nama je poskakoval po prodnikih, dokler se kar naenkrat ni izkazalo, da ima tam tudi gnezdo, pravzaprav so bila jajčka kar na tleh, zelo dobre varovalne barve in so se izjemno zlile z okolico! Očitno nama je zaupal dovolj, da je počepnil na gnezdo in jo tako rekoč tudi »razkril«. Tudi slučajno je ne bi mogla opaziti, kamenčki so bili skoraj identični.  

 

p

 

p

 

Seveda pa brez klasičnega postanka v okolici Gäddede ob slapu Hellingsåfjället ni šlo, gre namreč za enega lepših slapov Švedske, ki se nahaja v okoli 800 m dolgem kanjonu, sam slap pa ima impozanten padec 43 m. Bučanje mogočne vode, vse je pršelo, občutek svežine, a hkrati okoli tebe roj komarjev. Počepnem, da bi ujela v objektiv še orhideje, a me roj komarjev prestavi dalje. Res so čuvaji, o tem ni dvoma.

 

p

 

Ampak, ko zvečer zreš zarjo, ki v času polnočnega sonca traja ure in ure. Tista lepa svetloba ne pojenja. Brezskrbnost, zlata svetloba, trenutki, ki se zlijejo v večnost.

 

Da, tudi zaradi tega obožujem sever. Pa komarji gor ali dol! 😊

 

Tekst in foto: dr. Petra Draškovič Pelc

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: