Šport, njegov pomen in namen

Bloudkove nagrade in plakete so najvišja priznanja Republike Slovenije na področju športa. Februarja letos so bile podeljene že  56. leto zapored. Poimenovane so po Stanku Bloudku (1890 – 1959), športniku, trenerju, mecenu, konstruktorju, arhitektu, načrtovalcu športnih objektov in članu Mednarodnega  olimpijskega komiteja. Bil je velika moralna avtoriteta. Šport  je vselej povezoval  z univerzalnimi vrednotami; s spoštovanjem, solidarnostjo, povezanostjo, sodelovanjem, pomočjo in poštenostjo. Ne le, da se je zavedal pomena teh vrednot, mnoge med njimi je tudi živel in udejanjal. Zato boljšega poimenovanja za nagrade ne bi mogli izbrati. Zaradi vse večjega vpliva, ki ga ima danes šport na javno mnenje, je pomembno, da njegovi akterji promovirajo te vrednote z enako zavzetostjo in predanostjo, kot stremijo k vrhunskim dosežkom. V tem je namreč veličina športa in njegovega poslanstva.

Letošnjo podelitev Bloudkovih nagrad in priznanj smo morali zaradi omejitvenih ukrepov ob pandemiji korona virusa, opraviti na daljavo. Režiser Matjaž Berger je v filmsko upodobitev dogodka vključil tudi nekaj znanih slovenskih športnikov. Zastavil nam je enako vprašanje: »Kaj je šport kot ideja kreposti v 21. stoletju?« Z odgovorom nisem imel večjih težav, saj sem ga vse življenje nezavedno nosil v sebi, le oblikovati sem ga moral:   

»Šport, v mojem primeru alpinizem, je zame priložnost za nabiranje dragocenih življenjskih izkušenj, ki jih lahko pridobim le z lastno izpostavljenostjo. Na nek način je največji možni približek popolni svobodi, ki pa me obenem uči odgovornosti. Ob tem pa še vztrajnosti, predanosti in zavezanosti cilju. Tudi tovarištva, strpnosti in sočutja. Nenazadnje iskanja in dviganja meja svojih sposobnosti. Skratka vzpodbuja me, da želim postati boljši. Ne le kot alpinist ampak predvsem kot človek.« 

Šport je bil moj spremljevalec, pa tudi nezavedni usmerjevalec že v otroštvu, času šolanja, mladosti, poklicne poti in tudi v teh, »poznih mladih letih«, kot imenujem čas upokojitve. Kaj vse v zvezi s športom se je do danes zataknilo ali nalepilo name! Od prvih tekanj po vasi in gozdu, sankanja in poskusov smučanja na njegovih obronkih. Kmalu zatem pa že prvih skokov na skakalnicah v mojih rojstnih Guncljah in celo nastopa na državnem prvenstvu za pionirje v Planici. Pa igranje najpomembnejše igre otroštva - med dvema ognjema, nogometa in namiznega tenisa z vrstniki, učenje plavanja na Savi in Sori, balinanja s ploščatimi kamni in igranje badmintona. V šestem razredu osnovne šole sem po naključju naletel na plezalce, ki so vadili v skalah Turnca pod Grmado in se jim takoj pridružil. Alpinizem je kasneje v veliki meri ne le zaznamoval ampak tudi usmerjal moje življenje.

Študij na Visoki šoli za telesno kulturo mi je odprl nova športna obzorja in mi omogočil, da sem se s športom lahko ukvarjal poklicno. In to na način, ki mi je najbolj blizu - šport v vsej svoji pestrosti in različnosti predstavljati mladim na način, da se bodo radi ukvarjali z njim, ne le do konca osnovne šole, ampak vse življenje. Koliko lepih trenutkov sem preživel pri delu z njimi. Še posebej v različnih šolah v naravi, kjer sem jih seznanjal s športnimi aktivnostmi, ki jih niso mogli preizkusiti v šoli. Plavanje, potapljanje, alpsko in turno smučanje, tek na smučeh, orientacija, taborniške spretnosti in pohodništvo. Želel sem, da bi šport razumeli kot široko polje najrazličnejših dejavnosti, kjer lahko vsakdo najde nekaj kar mu ustreza. Pa naj bo to zaradi zdravja, rekreacije, zabave, druženja, ali pa celo vrhunskega športa. Da je šport koristen napor, ki v današnjem svetu ni več tako samoumeven, kot je bil včasih. Prav zato pa še toliko bolj nujen kot telesna in duševna sprostitev, ki nevtralizira negativne učinke sodobnega življenja.