Dario Cortese (1964 – 2021 - ∞)

Daria sem spoznal v življenju večkrat, na različne načine, ob različnih priložnostih, skozi nenavadne dogodke, v različnih družbah, preko zelo različnih ljudi; človek mnogoterih znanj in vedenj je bil, tako da je zdajle, ko si ga slikam ob sebi, edina beseda, ki bi lahko zajela vsaj približno vse, kar je počel in kakor je počel – učitelj. O vsem nas je učil, ne na silo, ne ex katedra; sploh ni bilo čutiti, da kaj takega namerava, prav narahlo je zlezel pod kožo, posvetlil svoj glas, okrepil ritem  pripovedi in zbudil najprej pozornost, potem oživil radovednost in navdušil, učil kot se spodobi. Karizma posebne sorte. Vseeno je bilo, o čem je bilo govora, o krajih, kjer smo potovali nekaj poletij, o muziki, dogodkih iz preteklosti, največ o ljudeh, v krajih, kjer smo rajžali, pa še o vražah, receptih, o rožah, ki so takrat cvetele, o njihovih koreninah, listih, mimo katerih bi se vozili, če bi ne bilo road pilota Daria na rdečem royal enfieldu. Tisoči kilometrov po poteh in brezpotjih slovenskih pokrajin. In tudi pisal je tako, pazljivo, natančno, izbiral besede, jih tehtal z lekarniško tehtnico, jih nizal v povedi in polagal v skodelico pripovedi. Zato je velikokrat kaj bilo treba čakati: članke za Osapov Čebelnjak,  napovedane knjige, odgovore, ampak vedno je bila potrpežljivost poplačana, bogato nagrajena. Hudo mi je, nazadnje, ko sva govorila, je bil njegov glas utrujen, preutrujen, temen, duhovitost je zbledela, svetloba je ugašala. Pa vendar sem srečen, ker  sem drugoval z njim, ponosen, da sva skupaj tudi kaj počela,  da je pisal za Čebelnjak, da nam je zapusti obsežno znanje v svojih knjigah, zapiskih, da nas je učil. Učitelj. 

Poslovili smo se v soboto, odšel je na svoj Porezen, pa vendar je z nami; dokler ne gremo še mi, ki se ga spominjamo, dokler se ne izgubi vse, kar je ustvaril, je resnično slovo še daleč.  

-- 

Aleš Leko Gulič

TRBOVLJE

Fotografija: Facebook - Nekaj divjega