Planica, zibelka poletov

 

 

V zadnjem tednu si že lahko počasi zamislimo kakšen izlet po naši deželi. Zimsko idilo si sama predstavljam predvsem na Gorenjskem, saj je tam veliko možnosti za razne zunanje aktivnosti. Ker imam doma pravega planiškega navdušenca, se skupaj večkrat odpravimo v dolino pod Poncami. Včasih se povzpnemo po pešpoti na vrh skakalnice ali pa se podamo na sprehod do izvira Nadiže in planinskega doma v Tamarju. Hkrati pa je dolina tudi dobro dostopna s kolesom, pri Ratečah se pot odcepi od glavne kolesarske povezave med Kranjsko Goro in Trbižem.

 

Še pred slabimi 100 leti je bila Planica del čisto običajne alpske doline. Uspešne zgodbe o smučarskih skokih pa so njeno ime ter slavo ponesle po vsem svetu.

 

 

Smučarske aktivnosti so se v dolini pod Poncami začele v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Zaradi dobre prometne povezave (železnice) in ugodnih snežnih razmer pozno v pomlad, si je Joso Gorec, idejni vodja Planice, na tem mestu zamislil moderno zimsko letno športno središče. Ko se je pojavila zamisel o svetovnem prvenstvu, Planici pa je za to manjkala ustrezna skakalnica, je Gorec k izgradnji povabil znanega inženirja Stanka Bloudka. Zaradi pomanjkanja denarja je jeseni 1933 gradnjo prevzel bolj izkušen stavbenik Ivan Rožman, ki je izdelal načrte za 90-metrsko skakalnico in jo tudi uspešno dokončal. Pravilno poimenovanje prve planiške velikanke tako ni Bloudkova, ampak Rožman-Bloudkova, kar pa je bilo v začetkih Planice večkrat (ne)namenoma zamolčano.

 

Prvi preizkus velikanke je bil februarja 1934 z državnim prvenstvom pred 2000 gledalci. Prva mednarodna prireditev, ki so se jo udeležila znamenita takratna imena smučarskih skokov, pa je potekala v sredini marca. Na zadnji dan prireditve je 4000 gledalcev videlo nov svetovni rekord, Birger Ruud je z elegantnim telemarkom pristal pri 92 m.

 

Bloudek je velikanko znova in znova izboljševal, tako da je že čez dve leti (leta 1936) Avstrijec Sepp Bradl kot prvi preskočil magično mejo 100 m, ko je pristal pri 101,5 m.

 

V naslednjih letih so še sledile nove rekordne daljave, kmalu po vojni pa velikanka ni zmogla več držati koraka s tujimi letalnicami. Idejo o novi planiški velikanki sta po Bloudkovi smrti šele leta 1969 uresničila brata Gorišek.

 

Že s prvo prireditvijo na novi letalnici je Planica ponovno po 21 letih prevzela štafetno palico rekordnih daljav, začeto s 156 metri Norvežana Wirkole. Leta 1994 je v Planici padla tudi druga magična meja, 200m. Zadnji svetovni rekord je v Planici padel leta 2004, ko je Norvežan Romoeren pristal pri 239 metrih.

 

Napredek smučarskega letenja, ki ga je v največji meri povzročila sprememba v tehniki skakanja, tako imenovani V slog ali škarjasti slog, se najbolj kaže v podatku, da se višinska razlika med odskočno mizo in iztekom letalnice od leta 1969 do izgradnje nove letalnice leta 2013 ni spremenila niti za meter. Iz leta v leto so pod budnim očesom inženirjev Goriškov profil letalnice le vedno bolj raztegovali.

 

Odlični nastopi skakalcev in svetovni rekordi pa so za seboj skrivali klavrno stanje objektov in okolice. Kaplja čez rob je bila porušitev hrbtišča Bloukdove velikanke pod težo snega decembra 2001. Šele deset let kasneje se je začela celostna prenova Planice, z izgradnjo nordijskega centra. Obnovljeni Rožman-Bloudkovi velikanki in letalnici bratov Gorišek so se pridružile še nova srednja skakalnica, dve mladinski ter tri otroške.

 

 

Nordijski center ne bi bil popoln brez površin za smučarske tekače in za spremljevalne dejavnosti. Za potrebe teh aktivnosti se je zgradil osrednji objekt v obliki kroga, kjer je muzej, gostinski del in vetrovnik, v katerem lahko tudi obiskovalci preizkusijo občutek letenja. Pod osrednjim objektom se nahaja še podzemni del v štirih vkopanih etažah, ki ponuja nastanitev novinarjem in omogoča tekačem poletne treninge na snegu. V okolici so urejene asfaltirane tekaške steze, primerne za trening smučarjev tekačev, možna pa je tudi športna aktivnost za rekreativce.

 

Le slab mesec nas loči do marčevskega praznika, ko v štirih dneh v finalu sezone smučarskega pokala Planico obišče preko 50.000 obiskovalcev. Morda bodo letos poleti malo drugačni, a bistvo dogodka bo ostalo enako. V času tekmovanj naš narod vsaj za kratek čas pozabi na vse delitve, Slovenci postanemo bolj enotni in skupaj navijamo za pogumne skakalce.