Medvedi Kamčatke

Čakanje v Elizovem, majhnem naselju ob robu glavnega mesta Kamčatke – Petropavlovsk Kamčatski se je zdelo na prvi pogled precej mučno. Točnega datuma odhoda nismo vedeli. Težko se je bilo organizirati, da bi se podal na kakšen izlet, saj smo čakali vsi tisti klic, ki nam bo sporočil, da je helikopter pripravljen.

A vendarle. Napočil je tudi naš trenutek. Ko smo sedli v vojaški helikopter, se je v očeh zaiskrilo pričakovanje. Kamorkoli sem uzrla okrog sebe. Mladi. Starejši. Rusi. Francozi. Vsi s(m)o imeli v očeh iskrice. A gorele so v tišini. Vsak zase. Brez besed. Naslednji hip, ko smo že leteli nad divjo pokrajino, me prešine, da je resnično bilo vredno čakati – tudi za en sam pogled tega, kar vidim. Kamčatka je divja kot le kaj, mnogi predeli so tako težko dostopni, kaj šele prehodni. Pomislim, pa saj ne letimo na Luno – pokrajina je nerealna. Spodaj se vijejo reke, rojijo komarji, podijo medvedi. Vulkani so morebiti njihova stalnica, morda orientacija. Pogled iz zrake me gane. Razsežnosti divjine, resnično v pravem pomenu se rišejo spodaj. Srce se mi razpira, diham globoko, kot bi še z dihom želela zaobjeti vso to prečudovito lepoto. Kakšno uro traja tale meditacija, ko se počasi začnemo spuščati proti Kurilskemu jezeru.

Jezero je s 76 km2 eden največjih rezervarjev kopenske vode na Kamčatki z maksimalno globino 316 m. Leta 2016 so območje jezera kot tudi bližnja naselja t.i. področje South Kamchatka National reserve (Južno kamčatski rezervat) postala del širšega Kronotsky UNESCO biosfernega rezervata, katerega cilj je tudi spodbujanje in promoviranje sobivanja narave in ljudi. Del aktivnosti te zgodbe je tudi komercialno opozavanje medvedov. Trend tega je iz leta v leto večji. Dnevno se tukaj zvrsti okoli 300 gostov, kar je v letu 2018 prineslo preko 5000 ljudi, ki so prišli opazovat medvede. Porast v primerjavi iz leta 2017 je za 30%, kar pa lahko negativno vpliva tudi na medvede. In tukaj se moja zgodba prične.

Nekaj lesenih hišic se oriše, par šotorov. To je torej moj dom za naslednjih 40 dni, pomislim, ko helikopter pristaja. Ob šotoru pustim svoj nahrbtnik in Barbara nas pozdravi ter hitro povleče za sabo. »Pridi, pridi, boš videla naše medvede.« Zgodilo se je tako hitro, da sem komaj dojela, da so pred mano res 4 medvedke s svojimi mladiči. Pa še ni 10 minut, kar sem tukaj. Zdelo se mi je, kot da sem padla v povsem drug svet.

A kasneje se te slike navadiš, je del tvojega ritma. Ob jutranji kavi. Zvečer, ko še turisti utrujeni poležejo v šotore…. Jih čutiš. Ob valovanju jezera. In njihov skoraj neslišni korak. Pa lomljenje kosti, ko zagrizejo v slastno meso lososa. Včasih si tako blizu, da še te ikre dosežejo, ko v hlastanju brizgnejo okrog. Opazuješ jih ves dan, spremljaš, kako se odzivajo. Nate. Na druge turiste. Na ribiče. Na velike medvede, kot je npr. Casanova. Na helikopterje. In vse tiste selfi- palce, ki molijo čez električnega pastirja. Opazuješ njihove pretepe. Šteješ ribe, ki so jih pokradli drugim. Poslušaš godrnjanje. Grozeče renčanje. Sladko oblizovanje. Pa tudi smrčanje. Še tedaj, ko dežuje in bi bilo bolj udobno kje v topli kuhinji brati knjigo ali kartati s preostalimi v »kampu«, se usedeš na rob mokrega lesenega podesta. In jih opazuješ. Se muzaš igrivosti. Vztrajnosti mladičkov pri plezanju, pri lovu. In se topiš, ko prepoznaš materinsko ljubezen in skrb. Čas tam je tekel drugače. To so prizori, ki se jih ne morem naveličati. Ne najdem prave besede, a najbližje se sliši – če rečem, da mi daje smisel. Me ustavi v času. Drugo ne obstaja. Samo tisti trenutek.  In včasih postane »večnost« ….

Prizori niso vedno »sanjski«, kaj šele romantični, so pa realni. Praske, ki jih pridelajo medvedi, ko se »stepejo« za losose, so realne, bolečine tudi. Lakota ni mačji kašelj niti za medvede. V avgustu jim glavni vir hrane predstavljajo lososi. Če je komercialni ulov ob obalah prevelik, je delež teh lososov, ki se vračajo v rodne reke, kjer se drstijo, precej manjši. Nestrpnost lačnih medvedov pa precej večja. Mnogokrat najkrajšo potegnejo prav najmlajši - mladiči, saj končajo tudi pod kremplji in zobmi odraslih samcev. Kanibalizem je prisoten, videt na lastne oči, pa je druga zgodba, ki ni za občutljive želodce. Je pa hudo videt tudi samico, ki tava s strtim srcem iskajoč svojega mladiča.  

Danes mineva leto dni kar sem se vrnila domov iz te medvedje pustolovščine na Kamčatki. Zgodbe se pišejo počasi, čas daje temu še bolj žlahtni pečat. Marsikaj se izostri, a občutki ostajajo. Vedno znova se zavem, da ni naključij. Da so poti, ki so nam dane. Hvaležna, za vse »medvedje meditacije« in za učenje, ki sem ga smela srkati.

Tekst in fotografije: dr. Petra Draškovič Pelc