Invazija na krožniku

Odkar je Kolumb zgrešil Indijo, so rastline pospešeno začele izkoriščati človeka za lastno razširjanje. Saj ne, da bi tega ne počele že prej – prve rastlinske selivke so začele spremljati človeka takoj z začetkom poljedelstva – ampak to je šlo počasi, tako počasi … Z medcelinskim prometom pa so začele svoj neustavljiv pohod po planetu, kajti namen je jasen: naj niti ped zemlje ne ostane gola. Tako je tudi človek dobil domačo nalogo, ki jo, vede ali nevede, neprestano opravlja, medtem ko dela zanj tako in drugače zelo pomembne reči.

 

V marsikaterem primeru so na novih rastiščih priskočile na pomoč opešani avtohtoni vegetaciji na neizmerno poškodovanih tleh, ki so nastala z urejanjem vrtov, cest, mest, sploh pa z industrijskim kmetijstvom. Nekatere rastline so izjemno močne, tako glede rasti kot razmnoževanja, in se v novem okolju ne le dobro primejo, ampak tudi izrazito opazno širijo, zaradi česar so označene kot »invazivne«. Zanimivo pa je, da so skoraj vse užitne, prav vse po vrsti pa tudi zdravilne.

 

Veličasten primer nerazumevanja naravnih zakonitosti oziroma enostranskega pogleda je družba  japonskega dresnika, v kateri sta še sahalinski dresnik in avtohtoni evropski križanec med njima, češki dresnik. Najokusnejši so s kako začimbno omako, mladi poganjki namreč. V jedeh se obnašajo podobno kot njihova sorodnica rabarbara in so primerni tudi za sladke jedi.

 

Japonski dresnik je bil pred dobrimi 170 leti na Nizozemskem spoznan za najobetavnejšo novo okrasno rastlino, kar mu je prineslo zlato medaljo, kmalu zatem pa njegovim razmnoževalcem v primerjavi s sadikami hortenzije 250-krat višji dohodek.

 

Danes je z nami vsepovsod na poškodovanih tleh in radi bi ga iztrebili, a kaj, ko lahko iztrebimo le idejo o njegovem iztrebljanju. In se spomnimo oziroma ne pozabimo, da ga razširja nihče drug kot človek.

 

Je ena najmočnejših rastlin sploh, ki na Japonskem kot pionirska rastlina utira pot vegetaciji na golih vulkanskih tleh in skalovju. Podobno kot njegova sorodnica ajda je medonosen in tudi dresnikov med je po okusu podoben ajdovemu. Užiten je in zdravilen. Zanimivo je, da terapija z dresnikom pomaga proti »invaziji« drugačne vrste, proti boreliozi, tudi zastarani.

 

Kaj torej zdaj? Za razrešitev dileme o iztrebljanju predlagam tole: zgodaj spomladi naberemo mlade, še mehke in sočne dresnikove poganjke. Najodličnejši so povsem mladi, še rožnati poganjki takoj zatem, ko pokukajo iz tal. Olupimo jih in narežemo na kose. Listov ne uporabimo, ker so trpki. Narezane poganjke damo v posodo ter prelijemo s sadnim ali vinskim kisom. Malo posolimo ter zavremo. Kratko pokuhamo ter vroče napolnimo v kozarce, ki jih takoj zapremo. Vloženi poganjki imajo podoben okus kot vložena rdeča pesa, posebno če med pripravo dodamo še malo sladkorja.

 

p
Pomladni poganjki japonskega dresnika so uporabni za prehrano, dokler so še mehki in hrustljavi; pred pripravo jih olupimo.

 

p
Dresnikove korenine so najbogatejši znani vir antioksidanta resveratrola.

 

p
Votla dresnikova stebla so priročne posodice, na primer za začimbno omako z rdečo papriko in dresnikovimi cvetovi.

 

Dario Cortese
Dario Cortese

Je ponosni vodja pasjega tropa, ki ga pelje vsak dan ven, torej trop njega. Po izobrazbi je stezosledec, zato se kar naprej izgublja, medtem ko išče nove poti. Po poklicu je hribolazec in dolgolazec, saj živi v Dolgem Lazu, dolgem tako, da mu konca videti ni. Rad je v družbi rastlin in gob pa tudi rad jé in je. O tem je napisal tudi nekaj knjig.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: