Na vdih v Rdeče morje

Po nekaj letih sem zopet na Sinajskem polotoku, v osrčju Rdečega morja. Polotok prekriva puščava, iz katere se z ostrimi vrhovi dviguje Sinajsko gorovje. To sega vse do obale Rdečega morja, kar ustvarja neverjeten kontrast med pusto pokrajino nad gladino in bogatim morskim svetom pod njo. Egipčanski mesti Dahab in Sharm El Sheikh sta svetovno znani zbirališči številnih prostih in tehničnih potapljačev. Obe ležita na južnem delu Sinajskega polotoka ob Akabskem zalivu. Dahab, znan kot hipijevsko mesto, si z Beduini delijo surferji, potapljači z jeklenkami in prosti potapljači. Devetdeset kilometrov južneje pa najdemo umetno zgrajeno turistično mesto Sharm El Sheikh.

 

 

Kot nadebudni prosti potapljač, ki je iskal znanje in tehnike izenačevanja pritiska v srednjem ušesu, sem mesto Dahab prvič obiskal leta 2009. Po enem tednu učenja naprednih tehnik izenačevanja me je takratna inštruktorica Linda Paganelli odpeljala v svetovno znano Modro luknjo. Ta leži petnajst minut vožnje severno iz mesta Dahab. Slikoviti koralni greben le streljaj od obale pade vertikalno devetdeset metrov globoko.

 

 

Njegova posebnost pa je naravni most, ki na globini petinpetdeset metrov ustvari povezavo z odprtim morjem. Skozi »Arch« (po slovensko »obok«), kot potapljači imenujemo ta prekrasen morski prehod, posije turkizno modra svetloba. Ta ustvari izjemen ambient, ki je Modro luknjo v Dahabu uvrstil na listo najlepših potapljaških destinacij na svetu.

 

 

 

Ko sem tako pred desetimi leti lebdel nad Modro luknjo, si nisem mislil, da mi bo ta potop tako močno spremenil tok misli. S pomočjo tehnik izenačevanja, ki sem jih prej teden dni treniral, sem dosegel globino dvainpetdeset metrov. To je bilo dovolj, da sem lahko za trenutek opazoval silhueto Arch-a. V obliki narobe obrnjene črke V je zasijala svetloba iz odprtega morja in zdelo se mi je, kot da se je čas ustavil. Pogled nanj se mi je močno vtrl v spomin, zato sem se kasneje tja vrnil še sedemkrat.

 

Vse večje število potapljačev, ki so želeli videti ali celo preplavati Arch, pa je kmalu začelo terjati svoj davek. Na to nas opozarjajo obeležja ob robu Modre luknje, ki so postavljena v spomin tistim, ki so tu izgubili svoja življenja.

 

Prvi obisk mesta Dahab je bil namenjen učenju, medtem ko so bili vsi naslednji posvečeni treningu globinskih disciplin prostega potapljanja. Leta 2014 sem se tu pripravljal na odhod na Bahame in takrat dosegel tudi dno Modre luknje. Spomnim se mešanih občutkov. Veselja in žalosti. Veselja zaradi napredka in žalosti zaradi dejstva, da ta prelepa lokacija ni več dovolj globoka za moj trening.

 

 

Tako sem pred dnevi prispel v Sharm El Sheikh, kjer se v enem od hotelskih kompleksov pripravljam na prihajajoče svetovno prvenstvo. Znotraj hotela je manjši center za prosto potapljanje, ki ima nekaj deset metrov stran od roba koralnega grebena pripravljen poligon za trening najglobljih potopov na vdih. Sistem za hitri dvig, sonar, podvoni skuterji in hiperbarična komora so pravo nasprotje divjini Modre luknje.

 

 

To je moj prvi letošnji stik z resno globino, zato napredujem počasi. Na ta način dam telesu dovolj časa, da se privadi na višji okoliški tlak, kar je nujno za varno napredovanje. Za primerjavo: lansko sezono sem končal s potopi preko 110m, danes sem bil vesel globine 73m. Po povratku v Slovenijo sledita še dva meseca bazičnih priprav, nato pa odhod v Honduras, kjer bo potekalo letošnje svetovno prvenstvo. O tem pa več v mojem naslednjem prispevku.