SAMOGOVOR S PRIJATELJEMA IN PRIJATELJI

Dragi in cenjeni bralci in bralke Čebelnjaka!

 

Pred dvema letoma smo sestavili ta čebelnjak in vanj dali nekaj panjev. Število prispevkov se je večalo in bera obeh let mi je v veselje. Ne ustrašite se, nobene statistike nisem pripravil. Le poslovil bi se rad in predal čebelnjak mlajšim. Iz roda v rod duh išče pot, pri čebelah je tako in ljudeh; pri vsem, kar je živega.

 

Lepo se imejte in uživajmo skupaj v zgodbah iz  Čebelnjaka.

 

Prof. Aleš Leko Gulič

 

P.S.: Za slovo pa ena basen o ljudeh.

 

 

 

SAMOGOVOR S PRIJATELJEMA IN PRIJATELJI

 

Efendi leži v naročju in prede. Jutranji obred, pa je čisto vseeno, ali kaže, da se bo nadaljeval v april potegnjen zimski sušec ali pa bo svetlo in toplo. Treba mu je kaj povedati, vsak dan, ne veliko, le toliko, da pripre oči in se umiri, potem se zna razvajati in dremati sam. Nima rad političnih zgodbic, ne, najraje ima razpoloženjske pripovedi, pomladne, prijazne. On že ve, kaj je dobro in zdravo. Ta drugi, Cimet ga kličemo, ki se mota okrog nog, rabi še malo podkupnine, da se umiri in odmijavka svoje jutranje pesmi. TV govori sam sebi, neko polkorejsko poročanje v slovenščini, kričanje in mahanje, patetika, pomembnost, izbuljen pogled, …

 

 

Ljudje pa smo... Če iz časnika ne skoči vsaj nekaj mrtvih, hudo poškodovanih, vsaj hudo ranjenih, ni branje nič vredno, če ni zadaj vsaj za nekaj sto sumov o podkupninah po deset tisoč evrov. Tudi na televizijskem ekranu ne prenesemo ne idile in ne spokoja. Še ob koncih tedna in praznikih ne, ko naj bi se ljudje poglobili vse in premislili, se umirili in spočili. Če že pri nas ni kaj poročati o grozodejstvih in lumparijah te ali one vrste, se pa odločijo za ponovitev česa, kar se od lani v tem času ni ponovilo samo, ali pa vključijo navdušene poročevalke in žive priče iz tujih nam dežel, kjer pač ne praznujejo in se mlatijo na naš praznični dan. Ves ta dostop do vsega takoj in tukaj nas kar naprej draži in pretresa, nam dviga prag občutljivosti in nas vsesplošno utrjuje, dela vse bolj neobčutljive in brezbrižne, še v sanjah in sanjarjenjih ni več miru. Zato niti ni čudno, da je ta štirinajstdnevna nadaljevanka o naši lipovi oblasti in vseh njenih vejicah in vejah šla zelo mimo gledalk in gledalcev. Premalo zanimiva, premalo dogajanja. Četudi so medijci in medijke sladostrastno napihovali in vreščali te anekdote, intelektualci in razumniki analizirali, zakotni pisarji pridušali, gostujoča peresa ostrila, nič – ni harakirija, ni strela v noči, sploh ni mrtvih, in zato veselja ni nikjer. Narod, spraševan v anketah in po cestah, kvazi gandijevsko ni dovolil izpraševanja, ker ve sam in ga ne zanima. Edina znanja, po katerih to ljudstvo še povprašuje, so vrtičkarstvo, kulinarika, astrologija in vedeževanje, pogojno še igranje frajtonarce in menda premetavanje klekelnjov in vozlanje. Ob vsem razgrajanju jim je bilo edino majčkeno veselje teh dni to, da so predstavniki vsega ljudstva zasliševali predstavnike manjših in posebnih delov ljudstva o tem, kaj se je godilo, preden se je zgodilo. Odgovori so bili povedni, čeprav niso povedali ničesar; so pa razkrili singularnost ignorance, neizobraženosti in nezainteresiranosti. Reprezentančnost, kakršna pač je. Sou-uat.

 

Vseh teh nespodobnosti nisem pripovedoval prijateljema. Efendi je sam začutil, da tipkanje ni gladko in tekoče, kot bi moralo biti, in je po prvih zvokih vstal in odšel v svoj azil, da očitajočega pogleda ne omenjam. Cimet pa kot vdan podanik ob klobasi pozabi na ves svet. Državljana - mačka. To sem tako pripovedoval sebi in malo kasneje fantom nekaj tega v Varni hiši, da bi premislili skupaj, kakšni smo in kam gremo… projekt za milijardo let.