Ravi Shankar

Njega dni, ko smo vsi skupaj še šibali proti zenitu in nosili v pesti neskončnost, je bilo vsako naše poletje dolgo, vroče in v leru. In imelo je vedno svojo glasbeno podlago. A samo tisto generacijsko poletje leta 1967, ki ga je razkošno zalivala ambrozija iz akvarianskega vrča, je dobilo ime »Summer of Love«, se reče, da je poletje tega leta še posebej globalno utripalo v nekakšni kozmični razsežnosti, ki je imela odprto svojo komunikacijsko krožnico in je dopuščala ustvarjalno svobodo. Zgodil se je korenit, a povsem priroden orakelj, ki ga je neslo od zaliva Svetega Frančiška, pa vse tja dol do grešnega mesta Angelov, nakar se je odgnal od Zahodne ameriške obale vse do Evrope in preko trboveljskega obzorja obkrožil planet, na katerem je avtentično zavzdihnila hipijevska nacija s svojimi tavžent rožastimi vzorci. Glasba je postala glavni nosilec popularne kulture, ki so jo tistega poletja suvereno šofirali Beatlesi s svojo mondovizijsko ljubavno kodo, rekši, da je vse, kar nucaš, ljubezen. Vse se je spreminjalo in vse se je zlivalo, Zahod je srečeval Vzhod in obratno, Yehudi Menuhin je igral z Ravi Shankarjem in Beatlesi so že dve leti prej s sitarjem hodili po Norveški šumi.

            Tako je junija dotičnega leta 1967 to ikonično poletje samo sebe uglasbilo nemara na najbolj pomembnem festivalu sploh, v Montereyu niže San Francisca, kjer so nastopili vsi aktualni glasbeni prevodniki tistega leta, med katerimi je posebej izstopal in se Ameriki predstavil stric Ravi Shankar s svojo za to poletje izjemno nosečo glasbo. Na tablah ga je spremljal mojster Alla Rakha, s 4 strunsko tanpuro pa je brenčala ena Kamala Chakravarty.

            In prav ta ista trojica se je skoraj točno 10 let po Montereyu inkarnirala v Dubrovniku v sklopu festivala 28. Dubrovniških poletnih iger. Takrat sem bil tam nekaj dni na dopustu in na predvečer koncerta nejeverno buljil v plakat, ki je oznanjal, da bo Shankar nastopil 3. avgusta v kamnitem atriju Knežjega dvorca tam na koncu Straduna. Stežka sem verjel, da sem to poletje leta 1977 za povrh nenadejano naletel na enega najeminentnejših glasbenikov svojega časa. Še danes imam vtis, da je v tistem akustičnem atriju štiriurni koncert minil v pol ure – tako se mi je zdelo v onem relativnem časovnem dojemanju, ko so brnele sitarske strune v večerni ragi in so table dolble svojo ritmično govorico. V edukativnem delu je Shankar razlagal o ragah in duhovnosti indijske glasbe, Rakha pa izvedel manjšo ekshibicijo, ko je z udarjanjem po tablah fonetično ponavljal izgovorjene Shankarjeve besede. Na začetku koncerta je Shankar opozoril, da naj poslušalci ne kadijo in da naj med igranjem ne škljocajo s fotoaparati, saj glasba hoče tišino in potrebuje zbranost. Seveda sem tu pa tam škljocnil s svojim ruskim fotoaparatom »Cosmic 35« in se potem potuhnil pred Shankarjevim iščočim pogledom. Zaman, saj me je po koncertu nepričakovano okaral, ko sem se prikazal v stranskem prostoru atrija, ki je služil za garderobo ter poprosil mojstra za avtogram. Z veseljem in z indijsko spoštljivostjo so se podpisali vsi trije, Ravi, Alla in Kamala.

Deset let po Dubrovniku je Ravi Shankar spet igral pri nas, a tokrat v amfiteatru ljubljanskih Križank, kjer pa se tistega 13.7.1987 nisva več srečala, tako kot v Dubrovniku. In te dni, ko se po Ameriki z mnogimi koncerti spominjajo 50 letnice onega epohalnega vodnarjevega poletja ljubezni 1967, Ravi že 5 let igra na božje strune. Počivaj v miru, mojster.