Fižolova mineštrica

Večkrat se vprašam, po kakšnem ključu sem se znašel v situaciji, ko živim od kuhanja, pa nisem niti kuhar, po profesiji zagotovo ne. Pa se nekako pomirim z mislijo, da je povezava z ljudmi ena od glavnih sestavin tovrstnega dela (diplomiral sem namreč na smeri tržno komuniciranje) in ne zgolj sekljanje, mešanje in praženje za štedilnikom. 

 

Prvi stik so dobavitelji, kmetje, trgovci, ribiči, sorodniki na podeželju. Sledijo avtorji receptov in postopkov kot inspiracija ali referenca za delo. Na koncu pa so uporabniki, tisti, ki pojedo pripavljeno jed in povedo, ali jim je bila všeč ali ne in še marsikaj vmes izveš ali poveš. Skratka, kuhar ni nujno osamljeni fizični delavec, zaprt med štiri stene, temveč povsem spodobno družabno bitje s poljubno široko razgledanostjo.

 

Recept za fižolovo mineštro, ki ga bom danes zapisal za bralce Čebelnjaka, lepo odseva idejo zastavljenega uvoda. Že sama izbrana tema je bila iniciirana s klepetom. “Daj, napiši recept za točno to mineštrico,” me je spodbudila Sara, ki ji je bila jed na novoletni zabavi tako všeč, da jo bo zagotovo še sama večkrat skuhala, ko se bo vrnila iz pohajkovanja po naravi.

 

Doma sem dobil dodatna navodila. “Skuhaj jo tako, kot jo skuhajo v šoli,” je bila odločna hčerka, s čimer je želela povedati, naj ne dolgovezim z goro začimb, juhica mora biti ravno prav gosta oziroma delno spasirana in naj slučajno ne pozabim na koncu dodati testenine, polžke po možnosti. Uh!

 

Pred iskanjem sestavin sem se spomnil na nasvet Primorke Emilije Pavlič, avtorice večih odličnih kuharskih knjig. V fižolovo mineštrico naj gre veliko česna, a ne čebule. Dobro, upoštevano, poglejte na fotografijo sestavin in se sami prepričajte o tem.

 

O pomembnem detajlu kuhanja dobre mineštrice me je podučila gospa Anđela Flego iz Štrpeda pri Buzetu, spoznal sem jo na kuhanju za Ourspace-ov team building letos novembra. “Mama je mineštra vedno zabelila s tacojem, drobno sesekljano pasto iz špeha in česna. Vendar pazi, žlico zabele dodaj na začetku kuhanja in ne na koncu, kot to počnejo ne vem kakšne kuharske zvezde na televiziji, ki nimajo pojma. Tako se bo okus bolj razvil.” 

 

Taco ni nič drugega kot pešt, nekateri Istrani sesekljajo poleg slanine in česna še pest peteršilja, in to sem storil tudi sam. Ingrid Mahnič iz Dragonje mi je leta nazaj tako predstavila zabelo, dobro sem si jo zapomnil.

 

Sestavine. Od kje je prišel fižol? Tri tedne nazaj me je ob dostavi kosil zaparkiral črn pasat, iz katerega je zlezel moški srednjih let in iz prtljažnika preložil v roke kartonsko škatlo. Še kar prijazno sem ga ogovoril, če bo kmalu nazaj, pa je odvrnil, da je le dostavil bučno olje eni od strank in bo en, dva, tri odpeljal naprej. Ko se je vrnil, sva si izmenjala nekaj besed, možaku je ime Peter Korpar, po izobrazbi je agronom in je po očetu prevzel kmetijo v Osluševcih, nekje na pol poti med Ptujem in Ormožem. Peter ni postal le moj dobavitelj olja, od njega kupujem tudi nizek fižol češnjevček, točno ta je romal v lonec z mineštro.

 

Da predstavim še Marto in Radota Kralja. Njuna je namreč zelenjava na fotografiji. V Brinju pri Pšati upravljata s kmetijo, letos sta postala moja glavna dobavitelja. Spoznal sem ju na parkirišču pri Gasilskem domu na Brdu, kjer ob četrtkih prodajata svoje pridelke. Beseda je dala besedo, z veseljem sta sprejela kavico iz bližnjega Žabarja, s katero sem ju pocrkljal in prav lepo sodelujemo.

 

Ker ste že utrujeni od opisovanja malih velikih zgodb, o receptu pa še nič, naj povem le še to - kuhanje je tudi improvizacija. Anđela mi je zabičala, da se taco pripravi iz hrbtne slanine in ne iz pancete, potrebušine. Ta gre drugam, je bila kratka. A kaj, ko sem doma iz hladilnika izbrskal točno panceto. In to ne kar eno, temveč ekološko iz mesa krškopoljskega prašiča, pridelano in sušeno na posestvu Žgajnar iz Studenca pri Postojni. Poleti sem kmetijo obiskal dvakrat, pripravljal sem kratka filmčka za naročnika in se prav lepo zaklepetal s Francem Žgajnarjem, starosto kmetije, sicer doma iz Sela pri Lavrici. Kot otrok je z mamo prodajal mleko Ljubljančanom, steklenice sta naložila na tricikel in se nazaj grede ustavila pri Amerikancu, da sta …. Dovolj! Pojdimo končno k receptu, kuhanje je na koncu koncev vendarle kuhanje.

 

Fižolova mineštra recept

 

½ kg suhega rjavega fižola

3 korenčki, naj bo en rumen

1 manjši gomolj zelene z zelenjem

1 gomolj koromača

1 manjši gomolj peteršilja

1 pest svežega peteršilja

1 manjši kos slanine ali pancete

5 strokov česna

3 žlice oljčnega olja ali svinjske masti

sol in poper po okusu

2 žlici posušenega majarona

1 lovorov list

1 žlička koromačevih semen

2 dl paradižnikove omake

2 pesti ločeno skuhanih testenin

 

Priprava jedi

Čez noč namočimo fižol in ga naslednji dan skuhamo v večji količini vode. 

 

Pripravimo taco oziroma pešt. Drobno sesekljamo česen, slanino in peteršilj, da na koncu dobimo gladko pasto kot zabelo.

 

Na kockice sesekljamo zelenjavo.

 

Na srednje močnem ognju segrejemo oljčno olje ali svinjsko mast. Dodamo sesekljano zelenjavo in začimbe. Pokrito in z rednim mešanjem pražimo 15 minut, sestavine se ne smejo zažgati, zato lahko sproti dolivamo manjšo količino vode. Solimo, dodamo pripravljeno zabelo in prilijemo tekočino od kuhanja fižola, po potrebi dolijemo vročo vodo. Na zmernem ognju kuhamo 45 minut. 

 

Vmes skuhamo testenine, jih odcedimo in prelijemo s hladno vodo.

 

Mineštri dodamo odcejen fižol in paradižnikovo omako. Približno polovico mineštre spasiramo in na koncu dodamo še kuhane testenine. Sestavine kuhamo še pet minut, nato lonec odmaknemo z ognja in počakamo, da se mineštra nekoliko poleže. Postrežemo jo skupaj z dobrim kruhom in kozarcem vina. Viške shranimo v hladilniku, navada je, da mineštro skuhamo za vsaj dva dni in višek naslednji dan pogrejemo.