Zimska sledenja

Sneg pobeli in prekrije pokrajino. Otroci se razveselijo vseh zimskih radosti, snežakov, sankanja. Zimski sprehodi zvenijo drugače. Tudi nam velikim otrokom. Ni šelestenja listov, včasih morda le škripanje pod nogami. Ko fino zanohta. A te dni je sneg še vedno lahek in kamorkoli pridemo skoraj neslišno.

Belina prinese novo dimenzijo, skrije, prekrije marsikaj, a hkrati odkrije še mnogo več. Rada imam te tihe poti. Pokrajino, ki se zavije v svoj zimski obraz. Sivino. Modrino. Grafičnost. Tišino in spokojnost, ki spregovorita skozi druge dimenzije.

Tedaj se porajajo misli. Utirajo se, kot padajoče snežinke. A po tihem. Umirjeno.

Korak si utira pot v svojem tempu. Precej ležern je, ker se ne more načuditi vsemu lepemu. In ker srce ne more zaobjeti vsega, kar bi rado.

Oči se mi raztegnejo v velik nasmeh, ko vidim, da me je na eni moji ljubših poti, obiskal zajček. No, bil je tukaj pred mano, kdo ve, za katerim grmom tiči sedaj. :) Značilen vzorec sledi tačk, ki se ga ne da spregledat. V mislih si skušam predstavljati, kaj ga je prineslo prav sem. Kako je dirjal. Oprezam za drugimi sledmi… Lisica. Veliko jelenjadi, srnjad. Da tudi volk, ne prav daleč stran. Ena takih ljubših zimskih doživetij je sledenje. In jaz jo obožujem. Idealna, ko snega ni preveč. Dovolj aktivno je, da nas ne zebe preveč, a hkrati nam domišljija odpira poti in riše prizore, ki nam jih kažejo sledi. Medvedi še vedno ne spijo. V resnici tistega zimskega spanja, o katerem smo se učili pred mnogimi leti, ni več, vsaj v naših koncih ne. In zato nič bit preveč presenečeni, če najdete kakšne stopinje »bosonogega«  na svojih poteh po gozdu. Bodite veseli, da si lahko delite poti z njimi!

Čeravno sem fotografinja, aparata ne nosim vedno s seboj. To sem sicer že kdaj obžalovala, a pustimo zdaj to. Velikokrat rada opazujem tudi brez in tedaj spoznavam naravo, živali bolj nevtralno. Rišem si skice, včasih v mislih, včasih na papir, beležim, sanjam, vizualiziram. Velikokrat »fotoaparat« prinese neko lovsko energijo, naboj, s seboj in živali to zaznajo. Danes zjutraj na primer, sta me presenetili dve košuti. Mirno sta hodili po lahkem snegu. Ko sem postala za hip, sta tudi košuti postali, merile, koliko mi velja zaupati, in ker jima nisem bila nevarna, sta me sprejeli. Kako krasna so ta darila. Nepričakovana. Iskrena. Odprta. Te trenutke beležim na drugo kartico, v srce, in tam ostanejo zapisani za vedno.

Pred leti me je obiskala gostja iz Švice. Njena velika želja je bila videti volka. Po tihem ji prikimam, tudi jaz bi ga rada. A žal ne gre na poziv. Ne, kot bi naročil skodelico kapučina kje v bližnjem lokalu. Volčjih srečanj je bilo v zadnjih letih res že kar nekaj, a vsakič nepričakovano, nenačrtovano. A obljubila sem ji, da ga lahko skušava slediti. Res sva prevozile marsikatero gozdno cesto, prehodile kar nekaj poti, k sreči je bilo ravno prav snega, da hoja ni bila utrujajoča, in ceste še vedno prevozne. Našle sva volčje sledi, tudi medvedove, ena lepših tedaj je bila tudi opaziti, kako so se mladi medvedji mladički igrali v snegu. Videlo se je sledi valjanja, malih šapic … Ter mamine večje tace ob vsem tem. Vsaka si je v mislih in srcu zgradila svojo zgodbo, svoje podobe, svoj ples medvedov in volkov, srnjadi, jelenjadi in ostalega … Postala je osebna. Skozi videno in doživeto, občuteno, skrito, prikrito in odkrito. Ja, tudi to je zima.

Moja Švicarka zvečer prestavi pot nazaj domov še na kasnejši termin – v želji po še dodatnem doživetju, sva se skupaj potepali po zimski Kočevski še naslednje dni. Volka res nisva videli, a sva mu hodili za petami. Pa ne le enemu.

Ja, zimo imam rada. Barve in zvoki oživijo v lastnih spominih. Preteklih in tistih, ki jih ustvarimo sedaj. Prisluhnite in poglejte. Tudi dvakrat. :)