Zelene želje in zelena veselja, zelene pravljice in zmote, zelene polresnice in laži
Zeleno, ki te hočem zeleno.
Prvič, vsaj v zelenem spominu je ostalo tako, sem se z gibanjem za ohranjanje narave, naravnega okolja, skrbjo za zemljo srečal tam konec šestdesetih let nekje na hrvaški obali; takrat mi dekle, ki mi je dala kartonček s sporočilom, Don't litter the ladscape, some one else wanna take a picture of it, ni govorila ne o čem zelenem, ne o ogljičnem odtisu, ne o nano delcih, kaj šele o zapraševanju in grafenoksidu, samo lepoti neokrnjene narave. Neokrnjeno, brez premisleka vnaprej in nazaj. Nič zelenega ni bilo omenjeno. Zeleno se je na odnos do narave prilepilo šele z Greenpeacom leto ali dve kasneje, ampak takrat se niti slutilo ni, da bo, kar bo imenovano zeleno, pogosto le oplesk ali oprh zelenega pigmenta na vseh vrst črni, umazani osnovi.
Zeleni veter. Zelene veje.
Kar naenkrat je postalo vse, kar do včeraj niti blizu zelenega ni bilo, zeleno, svetlo, temno, vseh odtenkov. Kar štejmo: zelen bencin, zeleni dizel, zeleni cement so razvažali z zeleno prepleskani tovornjaki, ladje, letala, bolj ko je bilo sporno, bolj ko je bilo, sivo, črno, rjavo, bolj se je kitilo z zelenim. Tako zelo, da je osnovni pomen te besede postal sam sebi nasproten, v šali smo taki reči nekdaj rekli antiprotivan, in so si ljudje začeli za različice te barve iskati neke v naravi opažene barve, pa smo dobili barvo kivi, barvo trave, barvo smrečja, barvo rožmarina, barvo vsakršnih reči in bitij, ki so jih stari imeli za zelena, skupno ime je postalo ime marketinške laži. In prav slaba tolažba je, da je v vseh jezikih tako, čeprav tega ne verjamem. Sem pač zelen.
Ladja na morju
in konj na planini.
Ali vsem tem zadevam zlahka pridemo do prave barve, težje je s tistimi zadevami, ki sicer niso zelene, vendar niso prepleskane, ampak je njihova prava barva precej pod površino. Varčne žarnice so že en tak zlodej. Ničesar ne vemo o resnični porabi, ničesar o njihovem ogljičnem odtisu, pa najbrž se kakšnem drugem, ničesar o odstranjevanju, še cena v trgovini je zavita v skrivnosti preporodajnih verig, transporta, embaliranja, sami misteriji. Na eko, natur in druge sinonime tistega, kar je v potroščini na vrhu pogostnosti zavajanja niti ne pomislim, saj je za vsem tem 100 odstotnim organic uničevanje okolja, na milijone ton izgorele nafte, plina, premoga, da je za tem ne tlačanstvo, ampak suženjstvo, brezpravnost, da so za vsem tem lakote, vojne, smrti, kuge in na drugi strani mondeni zeleni predmeti, otoki, ladje, palače….
S senco ob pasu
ona sanja na balkonu,
polti zelene, las zelenih,
z očmi od hladnega stebra.
Vse je lahko zeleno, to spoznanje o barvi mi je razložil pred kašnimi tridesetimi leti Borut, pravnik, ki je opravljal prakso na radiu, kjer sem bil urednik. Naročal sem, naj pri zeleni stolpnici zavije… pa me je ustavil, da ne ve, kakšna barva je zelena, da je barvno slep. To s stolpnico sva hitro rešila, ampak mene je vseeno zanimalo, kaj, kako, kakšno vidi travo, bukev, ginkovo krošnjo, smreko ali zelenega kuščarja. Mi je precej zapleteno povedal, da je to barva, za katero mi, po njegovem drugi, pravimo, da je rjava. Zdaj me ob vseh komercialno, industrijskih in energetskih podjetniških sleparijah muči še to, ali je Lorcino dekle res imela zelen ten in lase ali le videl ni dobro. Tako sumim tudi Toma Jonesa in njegove Zelene trave domačije, kajti ves Walles njegove mladosti je bil tak, kot je bilo naše Zasavje naše mladosti in še kakih sto let prej; no, danes se je pač svinjarija razlezla vse naokrog, zažrla globoko v zemljo in v ljudi.
Zeleno, ki te hočem zeleno.
Ljudje bi radi zeleno, lepo, barvito. Leopold Hočevar Hoči, po krivici pozabljeni slikar, si je pomagal tako, da je fabrike slikal v živo pisanih barvah, vijolične, svetlo modre, sončno rumene, rdeče, kot je mak pred črnim vhodom Terezije. Laž, ki je bila hrepenenje. Zeleno izgublja svoj pomen, David Attenborugh zelena mono kulturna sojina polja imenuje zelena puščava.
Pod ciganskim mesecem
stvari jo motrijo
in ona jih ne more motriti.
Zelena, modra, rdeča, bela, a sploh še kaj velja, zelena voda je znak onesnaženja z organskimi snovmi, zimsko modro nebo pomeni onesnaženje z žveplovim dvokisom, rdeče rjava je fini pigment težke industrije in snežno beli sneg je v deželi Nikjer. Narava nas gleda in se odloča.
Ko slišim besedo zeleno, vključim vse alarme. Prosim, dajmo jih vsi. Srečno!
Aleš Leko Gulič
Born in the right year and outlived everything that happened in Trbovlje and around in the last 60 years and some more, also studying and working in Ljubljana, but as a daily commuter. Now retired. Never surrender! I am a co-worker of some movies and such things. Let’s say, biker-specific things. And Father Christmas, when the time comes. Red cross. Worked in institutes such as Delavski dom Trbovlje, a voice of the radio station Rock radio every Sunday at 20.00 pm and in the OSAP Hive with newest features at Fridays.