Vrt ima pri meni izjemno pomembno vlogo. Čeravno mi vedno primanjkuje časa za njegovo idealno podobo, brez vrta ne bi mogla več živeti. Odraščala sem v domu, kjer smo vedno znali ceniti domače. In tudi pridelati vse to. Ne le solate in paradižnike, temveč tudi domače salame, kislo zelje, repo in še kaj. Še danes mi je vrt mame in očeta navdih, tudi marsikatero »flanco« prinesem prav od našega štajerskega doma in posadim v svoj vrt na Kočevskem. No, le-tega oblikujem malo po svoje, malo bolj boemsko in bolj s permakulturnim navdihom. Predvsem pa glede na pomanjkanje časa, sploh poleti, ko sem veliko od doma, ga želim preoblikovati tako, da imam z njim čim manj dela, a hkrati pridelati čim lepše in okusnejše pridelke. Brez kemije, seveda. No ja, ne bom rekla, da je zgodba že idealna, a gre v pravo smer. ;-)
Nekaj izkušenj, tudi napak, predvsem pa močna želja prinesejo tudi sadove. Še ko sem v najemniških stanovanjih in sobah iskala svoj prostor pod soncem, sem si izborila kdaj tudi na balkonu prostor za tisto sadiko »paradajza« in kake solate v »teglcu«. Ko sva s Stanetom živela še v stanovanju v Kočevju, sva najela njivo, kjer sva skušala pridelat domače dobrote. A šele kjer živiva sedaj, ta najin vrt, počasi dobiva pravo podobo. Seveda, zelo pomemben del tega je stik z zemljo, občutek odgovornosti, sajenje, spremljanje rasti, skrb za rast rastlin, veselje ob tem, ko vidiš, kako pridelki zorijo, ko jih pobiraš in okušaš.
V resnici gre za dnevni proces, kot molitev, meditacija. Vsi, ki imate svoj vrt, veste o čem govorim. Te dnevne meditacije na in v zemlji, mi pravzaprav dajejo možnost biti v stiku s sabo. Poslušati tudi svoje želje in samo biti. Kako dragoceno je to. In v resnici dostopno prav vsem. V resnici mi je to tako pomembno, da sem pripravljena »žrtvovati« velik del svojega časa, za doma pridelano hrano. Skozi vse leto. In že sedaj žene motovilec, mlada čebulica, por, špinača, blitva v rastlinjaku za naše zimsko obilje, na vrtu pa še ohrovt in del solat.
Velikokrat me je v vrtu »nadzorovala« ali še bolje, delala družbo in pomagala naša kužika Luna, sčasoma je postala izkušena vrtnarka, z njenim umirjenim značajem jo zelo pogrešam. Jazbečarka Bruna gre sicer po njeni poti, a njeni pristopi vrtnarjenja so v tej mladostniški fazi bolj podobni rudarjenju. ;-)
Od nekdaj sem se rada »pasla« po vrtu. Lahko bi rekla v dobesednem pomenu, kar pomeni – pobirati vse sveže paradižnike, maline, jagode, grah in redkvice … No, pa tudi v estetskem smislu, ko sem občudovala rože, ki so zacvetele. Pobirala ognjič in kamilice, dobro misel in ostala zelišča. Kozmeje, pa astre, pa vrtnice, ki so še dediščina prejšnjih lastnikov našega doma. Hvaležnost in občudovanje, ki se pomešata v tisti topel občutek.
Občudovala sem cvetoče jablane, pa z užitkom pobirala šmarno hrušico in ribez. Občudovala zelenca, ki je pristal sredi vrta, krastačo, slepca, fotografirala metulje in še kaj. Nazadnje, mi je pri pobiranju pridelkov in urejanju vrta, družbo delala drobna taščica. Ves čas je bila prisotna. Kak meter stran in tako sva se »gledali« in »pogovarjali«. V ozadju se je hranil detel, verjetno se že veseli svojega dela lojne pogače, ko pride njegov čas. In tako me je kdaj prestreli tudi skobec, ki lovi vrabce na vrtu, ter spomni na cikle in zakonitosti narave.
Te drobne radosti, ki si jih deležen, ne more »kupiti« še tako odlična zelenjava iz tržnice ali trgovine. Začinjena je z lastnimi žulji, voljo, kančkom ponosa in veliko hvaležnostjo do zemlje in milostjo pridelanega, kar tekne in hkrati zdravi.
Zelenjava, ki jo pridelam, mi je seveda sveta, tudi pozimi me radosti motovilec, pa por in ohrovti, buče… To je hrana za telo. A posebno veselje mi predstavljajo tudi rože, te so hrana za dušo. Jih občudujem, ko cvetijo, delček pa jih prenesem tudi v notranjost, v vaze, predvsem pa skušam njihovo lepoto ovekovečiti za vedno. No, če se to le da. Pogledi so iskrivi, včasih težko ukrotljivi, a veselje, ob postavljanju in fotografiranju me seveda vedno znova radosti. In ob povečanih »portretih« mojih vrtnih lepotic se za hip obudi tudi vonj, tista krhkost in žametnost. Veselje, ki traja in traja. In za katerega si je vredno vzeti čas.
dr. Petra Draškovič Pelc
Born in the Slovene Štajerska, she chose to live in Kočevje and the mere thought of adventures in the wild nature of Alaska gets her heart racing like a wild animal. She enjoys silence, peace and the beauty of the light-flooded wilds of all the untouched corners of the world, as well as the beauty of her local Kočevje-area and Slovenia. She is an enthusiastic traveler, a curious admirer of nature, a tourist guide, author of countless articles in Slovenia as well as abroad and a doctor in biomedical science, who found her calling in (natural scientific) photography. Throughout her work with ARS NATURAE she tries to express love towards nature and its preservation.