Ptujski lük - med preteklostjo in sedanjostjo

 

Ena od značilnosti časa, v katerem živimo, je tudi ta, da na novo odkrivamo modrosti preteklih rodov. Brskamo za zanimivimi zgodbami naših prednikov, občudujemo njihovo marljivost, vztrajnost in preudarnost ter se čudimo pretanjenemu sobivanju z naravo, ki je bilo še kako pomembno za golo preživetje. S kančkom romantike se vračamo v preteklost, da bi bolje razumeli sedanjost. Zgodba o ptujski čebuli oziroma po prleško ptujskem lüku vsebuje vse zgoraj omenjene elemente in nam sodobnikom lahko služi za vzor ali vsaj navdih. 

 

Gre za avtohtono vrsto slovenske čebule, leta 1966 je bila vpisana v državno sortno listo, po ustnem izročilu pa se na Ptujskem polju prideluje že več kot dvesto let. Kot znak avtentičnosti in tradicionalne kvalitete je leta 2011 prejela status izdelka z Zaščiteno geografsko označbo.

 

Avtohtonost lüka pomeni, da se je kot vrsta tako prilagodila naravnim razmeram, da pridelovalcem predstavlja smiselno izbiro za nadaljnje gojenje. Plitva peščena tla Ptujskega polja z dobrim odvajanjem vode in hitrim segrevanjem so primerna za sajenje čebule. Omogočajo zgodnje sajenje čebulčkov, s čimer se podaljša vegetativna faza rasti, ki traja do začetka krajšanja dneva v zadnji tretjini junija. Vroča in suha poletja omogočajo zdravo rast plodov brez razvoja bolezni, kolobar z žitaricami pa poskrbi, da v zemlji ni preveč dušika in bi čebulčki podivjali z listi.

 

Zaradi plitve in revne zemlje so se kmetje iz ptujske ravnice v preteklosti odločili tudi za sejanje rži. Rž je, podobno kot čebula, nezahtevna za hranila in je bila optimalna izbira glede na klimatske in geografske pogoje Ptujskega polja. Žito je dalo okoliškim prebivalcem zrna za krušno moko, otrobe za dopolnilo živalski krmi in slamo, s katero so prekrivali strehe hiš in gospodarskih poslopij.

 

To pa še ni bilo vse. S slamo so povezovali čebule v venec, s čimer so podaljšali njeno življenjsko dobo. Tako povezana čebula zdrži v zdravem stanju tudi po deset mesecev v kiti, ker počasneje oddaja vlago, se ne izsušuje in tudi ne klije. 

 

Mora pa imeti luk dolgo listje, da jih lahko povežemo s slamo. Ena od značilnosti ptujske čebule je prav žilavost njenih listov, ki se ne odtrgajo, ko plod spulimo iz zemlje. 

 

Iz čebule in ržene slame je tako nastal prepoznaven izdelek ptujskih lükarjev, s katerimi so uspešno nastopali na trgih od Gradca do Čakovca in Varaždina. Vence so pletli kar na vozu, ko so se odpravili na oddaljene trge prodajat blago. Kupci so spletene kito lepo sprejeli, saj je poleg zaščite čebule služila tudi kot priročna embalaža. Venec si obesil okoli vratu in z njim odšel domov. 

 

Tradicionalno je v kito vezanih dvanajst čebul, spletene so večje in manjše velikosti, da gospodinja sama izbere, katero čebulo bo uporabila glede na jed, ki jo pripravlja. Ko je odrezala poslednjo čebulo v kiti, je le to vrgla v peč in s toploto ogrela dom.

 

Ptujski kmetje so s simbiozo ržene slame in čebule pridobili ne samo dobro prepoznavnost, tudi zaslužili so solidno. Ena vožnja čebule v mesto je preživela družino za mesec dni, lük pa je bil svoj čas tako cenjen, da so z desetimi, dvajsetimi gredami, to je tam okoli tone, tone in pol pridelanega lüka, lahko šolali študenta.

 

Danes je v kito povezan ptujski lük redkost, ki do trgovine sploh ne pride. Od nekdaj številnih pridelovalcev, od katerih so bili najbolj znani tisti okoli Dornave, jih ptujski lük prideluje le še pet. Branko Majerič iz Moškanjcev je eden izmed njih, on je tisti, ki mi je predstavil bogato zgodovino ptujske čebule in njen vpliv na ekonomijo in kulturo Lükarije, kot ravnico med Ptujem in Ormožem imenujejo domačini.

 

Predstavil mi je vse tegobe, ki pridelovalcem onemogočajo, da bi se s kitami pojavili v trgovinah. Ena od njih je visoka cena same pridelave. Tri leta traja cikel od semena do čebulčka in naprej čebule za prodajo. Količina pridelka je nekajkrat nižja od industrijskih hibridnih sort.

 

Ptujska čebula ima tudi specifično obliko - ni okrogla, kot je večina drugih sort, temveč nekoliko sploščena. Zaradi tega se ne kotali po tekočih trakovih industrijskih obratov, ne prenese tehnike, temveč zahteva ročno delo. Kot pravi Majerič je več kot sedemdeset odstotkov dela, vezanega na ptujski lük, živo delo. Hektar obdelovalne površine zahteva 1.700 delovnih ur, kar pomeni eno delovno mesto, od njive do skladišča je vsak lük vsaj štirikrat v rokah kmeta.

 

In krenec, kot pravijo na Ptujskem polju vencu čebule? Problem pletenja krencev ni le v pomanjkanju izkušenj, morda jih še deset starejših žensk zna plesti tako, kot včasih. Težko je dobiti prožno in tanko rženo slamo, današnje hibridne sorte so tako toge, kot da bi z žico zvijal lük, je nazoren Majerič. Naslednji problem je strojna žetev. Za prekrivanje domov in pletenje čebulnih vencev mora biti rž ročno požeta. Stebla morajo ostati ravna in nepoškodovana, kombajn jih poreže previsoko.

 

Majerič mi je navkljub redkosti prave slame in spretnih ženskih rok poslal po pošti dva krenca lüka z dvanajstimi polnimi čebulami opečnato rdeče barve. Eden je šel k fotografu, drugi pa visi na kuhinjskih vratih in ga s kančkom očesa med delom občudujem, malo za vzor in malo za navdih.