Kako varovati naravno dediščino?

Danes si človek dovoljuje, da sega povsod. Globoko v podzemlje, tudi visoko v gore. Hodi po robu, tudi čez rob in dosega navidezno nemogoče. Hkrati smo v svoji dejavnosti postali tako dominantni, da nam je vse prav, da lahko počnemo, kar koli in kjer koli. Marsikdaj dominira ego, dobiček, (navidezni) napredek. In žene naprej. Za ceno vsega. Predvsem narave: vrst, ki izginjajo pred našimi očmi; rečnih tokov, ki postajajo vedno bolj siromašni; polj, ki so vedno bolj zastrupljena; in gozdov, ki so vedno bolj revni. Tistega debelega objema z mogočnimi debelimi in starimi drevesi je vedno manj. Nevede ali pa načrtno tonemo v isti vrtinec tudi mi.

No, boste porekli, da pretiravam. Da morda le ni čisto tako povsod. Res je – najdejo se spodbudne iniciative, ki presegajo potrošniško miselnost, ki znajo začutiti, da je treba korak nazaj in kdaj. Spodbude, ki spoznajo, da se moramo tudi kdaj ustaviti. Morda narediti korak nazaj, da lahko kasneje dva naprej. In sem jih srčno vesela. In da je tudi zelo prav, da ostanejo kotički, ki so namenjeni samo naravi. Kjer ima narava svoj prav. Da se drevo podre, ko ga »poruši« veter, strela, ko se zaradi lastne gravitacije in dela gliv in drugih organizmov, zruši vase. Drevo, ki pade, da prostor novemu. Iz mrtvega se poraja življenje. In se vrtinči v večnosti življenja. Tu vmes so »prostori«, ki so nedotakljivi, sveti. Stari ljudje so to znali spoštovati. Širom po svetu. Imeli so odnos. Znali so prisluhniti, videti predvsem s srcem širne narave, ne le skozi prizmo ega človeka.

Kakšen je pa naš odnos do narave danes? Kako jo sprejemamo? Kako dojemamo? Ne le takrat, ko smo nemočni zaradi požarov, povodenj, suše … Včasih se vprašam, kaj je naša vloga tukaj v objemu te širne narave? Tudi mi smo del nje. Spet drugič modrujemo, kako lahko razume nekdo, kaj pomeni gozd, kaj drevo, npr. nekdo, ki ga nikoli ni objel? Nikoli posedel v njegovi senci, nikoli slišal in videl, kako si detli hranijo na odmrlih drevesih. Boste rekli, da to vendar ni mogoče. Morda v našem svetu, a kje v visoko industrijskih mestih, daleč proč od prave narave, so to resnične zgodbe. Kaj če prav ti posamezniki povlečejo niti, kako bo deloval naš bodoči svet? Kam bo usmerjen razvoj?

Nedavna izkušnja z mojimi gosti me je močno ganila. Raziskovali smo divje kotičke Kočevske, 11-letna deklica, njena mama in jaz. Bilo je peklensko vroče in sušno. Tudi najgloblje v gozdu. Od zadnjega dežja je minilo več kot tri tedne. Naša kraljica Roga - jelka je sicer vedno veličastna, petstoletna dama, ki očara še tako zahtevnega gosta. V njeni senci živijo stoletne jelke, ki čakajo svojo priložnost. Pa tudi nešteto drobnih manjših, ki so komaj pognale kvišku. Ustavimo se pri dvoletni mladi jelki. Prst je suha, kljub humusu in zastrtosti z listi, jo načenja suša, iglice se že sedaj sušijo. Ustavimo se ob njej, jo opazujemo, se pogovarjamo, ko enajstletna Aiden iz svojega nahrbtnika vzame steklenico z vodo in drobno bilko zalije. Ne le njo, tudi njen širši prostor. »Rasti, da boš tudi ti enkrat kraljica« jo podkrepi z nežnimi, a spodbudnimi besedami.

Dobila sem solzne oči – ker to sočutno bitje je videlo več, vedelo več, kot marsikdo drug. Predvsem je znala najti pravi stik z naravo in ji je bilo mar. V naslednjem hipu se mi odvrti še ena zgodba, ko sem z nekimi drugimi gosti obiskala isti prostor, pa mi starejši možakar izpuli podobno mlado jelko in jo prinese pokazat. Njegov odnos – njegovo dojemanje je bilo popolnoma drugačno od čutenja tega dekletca. Tedaj sem se počutila tako nemočno, bila sem žalostna in bilo je prepozno, da bi mu razložila, kako dragocene so. Pri Aiden pa me je spreletelo, da zaradi takih otrok ostajam optimist in verjamem, da nam je vendarle mar, da bo svet enkrat drugačen.

Še ena zgodba je taka, ki mi daje misliti. Izjemno rada spremljam suhe in vlažne travnike, gozdne robove ter njihovo biotsko pestrost. Predvsem tisto barvito, cvetlično, z žuželkami, tudi s pticami. Ko znaš videt divje rastoče orhideje in njihovo lepoto, postaneš varuh teh območjih in jih čuvaš kot punčico svojega očesa, skrbno spremljaš, kdaj in kako bodo zacvetele. In skoraj preštevaš vsak cvet, vsako bilko. Pa žal tudi zgodba z orhidejami ni vedno najbolj rožnata. Prepogosto na socialnih omrežjih opazimo šopke trganih zavarovanih rastlin, četudi jih je na nekem travniku mnogo. Lepi čeveljc (Cypripedium calceolus), morda najbolj znana orhideja je iz marsikaterega rastišča že izginila, saj so jo v želji po presaditvi v svoje vrtove ali zgolj zaradi trganja skoraj marsikje že skoraj iztrebili. Zato so rastišča skrbno varovana, in ne javno dostopna, sploh pa ne (upam) širši množici instagramičnih fotografov, ki lovijo le všečke, kaj ostane za njimi pa ni njihova skrb.

Lani sem se potepala tudi v Italiji, bili smo v osrčju Apeninov prav v času skorajšnjega razcveta lepega čeveljca. Zelo sem se razveselila, ko so nam v programu predstavili, da bomo obiskali tudi rastišče te krasne orhideje. Po čudovitem pohodu čez hribe in divje bukove gozdove, smo nazadnje sledili strugi potoka, dokler nas vodnik ni zbral okrog sebe in pokazal predse. Presenečenje je bilo toliko večje, ko smo pred nami, seveda v divji in neokrnjeni naravi opazili lepi čeveljc, a zaščiten v kletki. Jekleni objem je ščitil divjo orhidejo pred neželenimi prsti nas - ljudi. Ne pred lačnimi košutinimi jeziki, ki bi jo morebiti nehote pojedli. Kam smo ljudje kot vrsta “napredovali”, da moramo divje rastoče rože opazovati v kletki?! Je to res edini način, da jih pustimo pokazat zanamcem?! Da ostanejo, preživijo?

Morda ni treba, da je vedno tako. Pri Švicarjih cveti bujno in na mnogih mestih, brez jeklenih objemov ali prstov, ki bi segali po »svetem«. Morda nas mora kdo kdaj podučiti, pokazati, dobre in slabe primere, morda moramo posedeti ob njem tudi sami. Samo spremljat in gledat s srcem Narave. Če ozavestimo, da obstaja mnogo mnogo več, kot le mi – bo tudi naš svet mnogo bolj dragocen in sr(e)čen. To je naša izbira.