Za časa svetovne razstave v Dubaju so vse poti vodile tja. Sicer iz Ljubljane direkten, a skrajno neudoben in natrpan let se je vlekel v nedogled in se končal na najbolj zanikrnem koncu letališča, od koder je bilo še dobre pol ure cijazenja z avtobusom do terminala. Na srečo, Dubaj ni bil končni cilj potovanja, ampak le vmesna postaja do Omana, kamor sva z ženo priletela naslednje jutro. Muskat je pravo nasprotje k višku štrlečega dubajskega skyline horizonta. V Muskatu ni visokih stavb, ampak so tudi vse, sicer skrajno moderne in bogate zgradbe, še vedno zgrajene v sozvočju s tradicionalno arabsko arhitekturo. To velja tudi za najbolj znani opero in sultanovo mošejo, obe je dal zgraditi dolgoletni, povsod po deželi čislani in spoštovani sultan Qaboos bin Said. Ta je skoraj 50 let vladal sultanatu in iz ene bolj zaostalih arabskih držav, ki je pred nastopom njegove vladavine (leta 1970) celo še poznala suženjstvo (nenazadnje so bili omanski sultani gospodarji Zanzibarja, od koder je stoletja potekala živahna trgovina s sužnji), ustvaril eno najbolj cvetočih in tudi za arabski svet dokaj naprednih in odprtih držav.
Danes, ko Omanu vlada nov sultan, Qaboosov nečak, ker pokojni sultan ni imel svojih potomcev, so se kmalu po ustoličenju novega sultana stvari spet nekoliko spremenile, predvsem je družba postala konservativnejša, kar se vidi predvsem v odnosu do žensk. Tako mora marsikatera naokrog spet hoditi v »šotorih in poštnih nabiralnikih«, čemur še pred nekaj letih ni bilo tako. Ampak kljub temu je Oman za arabski svet še vedno dokaj moderna država. Prvič sem slišal za Oman od svojega, zdaj že pokojnega profesorja dr. Jožeta Štirna, ki je v času sultana Qaboosa skoraj deset let deloval na tamkajšnji univerzi in postavil temelje omanske morske biologije. Pripovedoval mi je o obsežnih obalnih sestojih velikih alg (kelpa) v tropskem morju, kar je zelo nenavadno za tako okolje, kjer sicer prevladujejo koralni grebeni. Arabsko morje, ki obliva Oman, je znano po veliki vsebnosti hranil, ki se dvigujejo iz morskega dna in ustvarjajo eno pomembnejših ribolovnih območij v Indijskem oceanu.
Drugi razlog mojega obiska Omana pa so bile ptičje migracije, ki vsako jesen in pomlad preplavijo tamkajšnje obalne lagune s tisočimi selivkami, številne ptice pa tam tudi prezimujejo. Ker je Oman na stišišču selitvenih poti iz Evrope, Afrike in Azije, je vrstna pestrost ptic zelo velika. Z ženo sva se po kratkem ogledu severnega hribovja v okolici Muscata, kjer so po strmih pobočjih raztresene številne vasi, na marsikaterem vrhu pa času kljubujejo starodavne utrdbe, odpravila na več kot 1500 km dolgo pot proti jugu, pri čemer sva sledila obalni črti. Cesta, ki je danes v celoti asfaltirana, vodi bolj ali manj čez puščavsko praznino, ki jo sem pa tja prekine kakšno obcestno naselje. Kljub temu je na poti nekaj zanimivih krajev kot je Sur s svojo ribiško tradicijo in ladjedelništvom – gradnjo znamenitih omanskih ribiških plovil na jadra, imenovanih dhow.
Bolj, ko se približuješ jugu, strmejša in vse bolj slikovita postaja obala, na vsake toliko časa, pa se v celino zažirajo globoke rečne struge, ki ustvarjajo geološko izredno zanimivo pokrajino. Ves čas poti so naju spremljale kamele, te puščavske ladje, ki so nedvomno zelo fotogenične in zabavne živali. Kamele še danes predstavljajo glavni vir bogastva za nomadske beduine, ki naseljujejo osrednji del Omana. Samo v južnem Omanu naj bi jih bilo 250.000 tisoč in so dejansko povsod. Jug Omana je vsaj tri mesece na leto zelena oaza, kajti od julija do septembra je pod vplivom monsunskega deževja, ki ga tu imenujejo khareef. Ta zagotavlja dovolj vode tudi za sušna obdobja leta, kar je lepo vidno v številnih wadijih, ki so tudi v sušnem obdobju polni vode.
Salalah kot drugo največje mesto Omana, glavno mesto province Dhofar in kraj kjer v razkošni palači največ časa preživi sultan, se lahko pohvali z veliko več zelenja, kot ga premore sever dežele. Pa še nekaj je značilno za območje okrog Salalaha. Tu raste drevo, ki je pravzaprav večji grm, sveta bosvelia (Boswellia sacra), iz katere smole pridobivajo kadilo. Ta dišava, ki se v Omanu uporablja v vsakdanjem življenju, je v krščanskem svetu nepogrešljiv del obredja, znamenje miru in blagoslova. Ironija je, da območje, kjer raste bosvelija meji na Jemen, katerega meja je le kakšnih 50 km južneje od Salalaha. Tam pa vemo, da ni miru in, da pod »pokroviteljstvom« Saudske Arabije, Irana, Emiratov in še marsikoga drugega divja vojna, ki pa za razliko od ukrajinske, nikogar nič ne briga. Kot da je ni, čeprav zaradi vojne in lakote vsakdan umirajo ljudje, predvsem veliko otrok. Ampak to je že druga zgodba.
Dr. Tom Turk
Dr. Tom Turk is a professor of biochemistry at the Biotechnical Faculty, University of Ljubljana. He is a biologist and an author of books about life in the Adriatic Sea and Mediterranean Sea, traveller and nature photographer who, every now and then, still dives below the sea surface and takes an underwater photograph or two. He is especially interested in nature protection and conservation of biodiversity. He’s also a member of the editorial board of the Slovenian edition of National Geographic.