PRAGOZDOVI

Sprehod po gozdu mi je vedno ljub. Sprošča, pomirja, osredotoči … Ob dežju, v snegu, v megli, še kadar je poleti huda vročina, je v gozdu mnogo prijetneje in kanček hladneje kot kjerkoli drugje na površju.

 

Skozi letne čase se prepletajo prav vse nianse. Barve imajo svoj prav, vsakič znova. Vonj. Strukture. Še meglica čarobno objema drevesa v svoj objem. V gozdu se vedno počutim sprejeto, domače. Četudi sem nekje prvič. Rada opazujem in zagotovo vedno kaj pritegne mojo pozornost. Gozd postane moje svetišče, tisti hram, kjer spoznavam sebe, svoje strahove, se soočam s svojo bitjo, radostjo, kdaj tudi bolečino in seveda neizmerno lepoto, ki jo opazijo moja čutila. Kadar grem sama, postane gozd svetišče “tišine”, skrivnostnosti, samosti. A nikar ne osamljenosti.

 

Kočevsko je resnično bogato z gozdom. A poleg izjemnega (90%) deleža gozda, so posebna dediščina tega območja tudi ohranjeneni pragozdovi. V Sloveniji imamo 170 gozdnih rezervatov s skupno površino 9.508 hektarjev, od tega 14 pragozdnih ostankov, ki merijo skupaj 580 hektarjev. Samo na Kočevskem jih je 6, v skupni površini 218 hektarjev.

A kaj pravzaprav pomeni pragozd? Dr. Mitja Zupančič je zapisal, da tukaj “narava gospodari sama, sama pomlajuje, sama redči in sama seka takrat, kadar prihrumi vihar in udarjajo strele”. Verjetno je to ena lepših definicij. Človek se ne vmešava. Prepusti in opazuje. Tako postajajo učilnice naravnega razvoja gozdov. Preminuli prof. dr. Dušan Mlinšek je bil tisti, ki je naše gozdove povzdignil na višjo raven in jih predstavil svetovni srenji. Ravno tako, naš veliki ljubitelj in poznavalec kočevskih gozdov, Anton Prelesnik, ki je pragozdove z velikim spoštovanjem poimenoval “Katedrala”, tudi Tomaž Hartman, ki se je na Kočevskem v veliki meri ukvarjal z njimi.

 

Da, imam srečo, da živim tukaj, kjer je gozda dovolj. Da ga lahko občudujem na vsakem koraku, in takšne v uvodu omenjene pobege imam tako rekoč na dlani, na dosegu roke. A pragozd še bolj privlači, je poseben magnet, kajne? Vsi ti ostanki pranarave, so tisti, ki pomenijo “dodano vrednost”, kot bi rekli dandanes.

 

Pa se res zavedamo, kako dragocena je ta naša “dodana vrednost”? Do te mere, da bi z veseljem kolovratili po njem, ga raziskovali? Zagotovo. A tega ne počnemo. Pragozdne in gozdne rezervate je mogoče obiskat le po označenih poteh, kjer so, sicer pa vanje ne posegamo, ne vstopamo. Pustimo jih naravi, divji, kot je, in opazujemo z roba. Tam, kjer smemo hoditi in ker želimo ohraniti to neokrnjenost, to tudi spoštujemo. 

 

Brez skrbi, pragozd boste še vedno doživeli. Z urejene poti ob robu pragozda poste začutili ves kaos, vso divjino, vso krhkost in mogočnost, minljivost in večnost. Nič vam ne bo “ušlo”, imeli boste pa zavest, da ste aktivno prispevali k temu, da bodo tudi naše naslednje generacije lahko opazovale to, kar mi občudujemo danes. Seveda nikakor ne v isti obliki, saj se v naravi, še zlasti pa v pragozdu, spreminja prav vse. Obstali bomo pred mogočnimi petstoletnimi orjaki jelke, mogočnimi bukvami, se čudili veliki količini podrtega drevja, ki leži križem kražem. Zavemo se “kaosa”, “nereda”. Morda občutimo strah. A vendarle, drevesa so majhna, velika, drobna, mogočna, stara, mlada, polna življenja, ko se posušijo ali trohnijo na tleh. Vsepovprek. Včasih taka gošča, da s težavo vidiš skozi, spet drugič, padlo drevo odpre nekoliko več prostora in omogoča dih. Vdih. Izdih. In to imamo moč opazovat že iz samega roba pragozda, ni potrebe, da bi rinili globlje vanj. Da bi puščali svoje sledi na že tako krhkem območju … Dovolj je občudovati z roba, se zavedati cikličnosti, sprememb in nepredvidljivosti… Svoje minljivosti in hkrati dragocenosti trenutka.

 

 

Nekoč sem zapisala, da doživeti (Kočevsko) prakrajino, pomeni ustaviti svoj čas, izstopiti iz cikla divjega kolesa sodobne potrošniške družbe, ki se neusmiljeno vrti okoli svoje osi. Pomeni dovoliti si doživeti prehode kroženja snovi in energije, čiščenja, cikličnosti dneva in noči, svetlobe in teme, rojstva in smrti. Temu danes kimam še mnogo močneje.

 

A vendarle, s hvaležnostjo do Hufnagla, in njegove izjemne modrosti, ter vseh ljudi, ki so nam ohranili pragozdove, se danes tukaj učim tudi sama. Vsak dan znova. Dobrih 20 let po tem, ko je bil ustanovljen prvi narodni park na svetu, Yellowstone, leta 1872, je napredni gozdar dr. Leopold Hufnagel, upravnik Auerspergovih gozdov, davnega leta 1892 dodal opazko v svojih gozdno-gospodarskih načrtih, da naj se oddelka 38 in 39 ohranita kot pragozd. Če se ob tem zavemo, da je tudi naš edini (Triglavski) narodni park, bil ustanovljen precej kasneje, in da segajo te prve naravovarstvene pobude že tako daleč nazaj, smo vendarle lahko zelo ponosni na svoje “pradede”, ki so znali videti gozd več kot le “lesno njivo” in ki so se znali zavzeti za to, kar jim je bilo zaupano v varovanje. Z letom 2017 sta bila dva gozdna rezervata, pragozd Krokar in pragozd Snežnik vpisana tudi na seznam UNESCOve svetovne dediščine. Starodavni bukovi gozdovi so tako postali naša dragocena dediščina.

 

UNESCO je v resnici zelo močna oznaka, “brand”, ki pritegne mnogo ljudi, ki bodo varovano dediščino želeli spoznati. Mogoče nekateri samo odkljukati še eno vrednoto na seznamu svetovnih UNESCOvih lokalitet. A upam, da bo vse več takih, ki se bodo zavedali pomena pragozda Krokarja, če govorim o Kočevskem prostoru, in njegove vloge pri razširjanju bukve po ledeni dobi. Ki bodo znali ustaviti svoj korak ob robu in prepustiti delček sveta “le naravi”.  Od tega bomo bogatejši vsi. Tudi na moralni ravni, ker bo bomo imeli ohranjeno divjino.

 

UNESCO ni samo to, je izjemno priznanje vsem nam, ki smo pomagali ohraniti pragozd, predvsem pa je velika zaveza in odgovornost do naših otrok, da jim le to prestižno dediščino zapustimo v čimbolj naravni obliki, brez vplivov človeka.

 

A zmoremo?

 

Tekom svojih vodniških izletov in potepov po Kočevskem, imam možnost predstaviti to dragoceno dediščino številnim. Takim, ki so prvič v Sloveniji in takim, ki se vračaja. Vedno več je takih, ki želijo doživeti pragozd. Seveda, vedno ostanemo na robu, v varovalnem pasu. In kot je nekega dne med izletom dejala ena mlajših udeleženk, sedem letno dekle: mi bi morali hoditi še bolj zunaj, na robu varovalnega pasa, da bi to res ostalo popolnoma nedotkanjeno!

 

Zame je to vsakič znova izjemno. Preživeti s takimi gosti dan na Kočevskem, spoznavati lepoto in minljivost ter vztrajnosti in borbo dinarskega gozda. Da. Čisti privilegij. Ne le, ker mi je to blizu, ker rada predstavljam lepote Kočevskega tudi drugim, ampak ker taka doživetja tudi neizmerno zbližujejo. Tkejo se niti povezanosti, med ljudmi in z naravo. Vsak tak stik s pristno (divjo) naravo v naša čustva vnaša inspiracijo, izostri naše čute, naše doživljanje in hkrati nudi možnost spoznavanja sebe v najpristnejših globinah čustvovanja in mišljenja. Ko skozi lastna doživljanja spoznavamo soodvisnosti, povezanost v naravi, se spremeni tudi naš odnos do nje. Da, tudi zato je pomembno, da (pra)gozdove ohranimo.