Kraljestvo v malem

Če bi sem moral odločiti in izbrati svojo najljubšo slovensko goro, bi bil 2547 metrov visoki Prisojnik nad Kranjsko Goro zanesljivo čisto pri vrhu seznama. Orjaška skalna gmota, ki se bohoti vzhodno od našega najvišjega cestnega prelaza Vršič je razbita v številna ostenja, vrhove in grebene, ki oklepajo globoke grape in krnice. To je gora, ki ji po njenih razsežnostih v Julijskih Alpah ni para.  

Ležeča na meji med gorenjsko severno in primorsko južno stranjo Julijskih Alp, je bila v davnini dobro poznana predvsem Trentarjem, ki so pod njo, čez Vršič, nosili svoje pridelke v Kranjsko goro, kjer so jih menjali za druge nujne potrebščine. Mogočna in slikovita severna ostenja so na popotnike naredila velik vtis. Kamniti obraz sredi stene, ki so ga oblikovale naravne sile, so poimenovali Ajdovska deklica. Veliko naravno, Prednje okno pod vršnim grebenom jim je dodatno burilo domišljijo. Še posebej okoli desetega novembra in desetega februarja, ko skozi to naravno čudo posije sonce. Zanimiv, a redek pojav, je v tistih dneh najbolje viden z območja okoli Tonkine koče. Precej težje je iz Krnice ujeti trenutek, ko konec novembra ali sredi januarja posije sonce skozi Zadnje okno. Od nenavadnih naravnih oblik je do mitov, legend in pripovedk le še korak. Kmalu so v strmih stenah uzrli Hudičev žleb, Hudičev steber, Škofovo glavo in še kaj.

Planinci so na vrh Prisojnika najprej nadelali zavarovano pot z Vršiča, potem pa nadaljevali po grebenu naprej do sedla Mlinarica in čez Razor na Kriške pode. Leta 1926 je gorski vodnik Ivan Vertelj – Hanza nadelal drzno in zahtevno pot v severnem ostenju. Začne se pri Koči na Gozdu in mimo Hudičevega stebra pripelje na vrh Prisojnika. S svojimi 1300 metri višinske razlike še danes velja za najdaljšo zavarovano pot v naših gorah. Malo je njenemu nastanku pripomoglo tudi dejstvo, da je takrat čez Vršič potekala meja med Jugoslavijo in Italijo in je bil dostop na vrh od tam močno otežen. Leta 1948 so opremili še eno zahtevo zavarovano pot, Kopiščarjevo. Ta vodi od Erjavčeve koče po desnem delu severnega ostenja in skozi Prednje okno na vršni greben. Zadnja leta sta, zaradi skalnih podorov in vzdrževalnih del, obe večkrat zaprti. Zato je pred morebitnim obiskom dobro preveriti stanje na poti na spletnih straneh Planinske zveze Slovenije.

Sočasno s planinci so se raziskovanja gore lotevali tudi alpinisti. Danes je v ostenjih Prisojnika preplezanih več deset smeri različnih težavnostnih stopenj. Od lažjih, primernih za začetnike, do izjemno težkih. Že v času med obema vojnama sta bila preplezana Hudičev žleb in Hudičev steber. Po vojni, leta 1984, je slovita trojica plezalcev, Franček Knez, Sivo Karo in Janez Jeglič, uspela izpeljati zahtevno smer prav preko obraza Ajdovske deklice. Poleg severnega ostenja, kopico plezalnih izzivov ponuja zahodna stena gore. Za tiste, ki raje plezajo v odmaknjenosti in tišini, pa bodo kot nalašč vzhodna ostenja Zadnjega Prisojnika nad dolino Krnice.

Odkar se je razmahnilo plezanje zaledenelih slapov, Prisojnikova severozahodna ostenja pozimi ponujajo številne možnosti. V vznožju severne stene, le malo nad Kočo na Gozdu, se pozno v pomlad, pa tudi v poletje, zadrži dovolj snega za smučanje, ki ga znajo koristno izrabiti ne le zaljubljenci v smučanje ampak tudi tekmovalci za svoje treninge.

Kljub svoji »urbani« legi, in lahki dostopnosti, ki jo dodatno olajša cesta na Vršič, pa je Prisojnik lahko tudi gora samotnih, skritih kotičkov, tako za sprehajalce, kot za raziskovalce nekoristnega sveta. Dolina Krnice na vzhodu pozimi in pomladi ponuja čudovit turni smuk izpod Kriške stene. Poleti pa se preko nje lahko vzpnemo na samotne Kriške pode s katerih lahko po zahtevni, zavarovani poti opravimo celotno prečenje Prisojnika prav nazaj do Vršiča.

Najbolj nedotaknjen, neraziskan in neobljuden pa je južni del Prisojnika nad dolino Mlinarice. Nemarkirana steza, ki se začne pri veliki cestarski zgradbi nekaj ovinkov pod Vršičem na trentarski strani, te v nekaj minutah pripelje v neokrnjen svet ob rečici Mlinarica, potem pa skoraj izgine. Kar nekaj orientacijski izkušen je treba, da te pod vrtoglavimi ostenji Planje in slikovitega Utrujenega stolpa na eni in južnimi pobočji Prisojnika na drugi strani, pripelje na sedlo med Razorjem in Prisojnikom. Za pravo občutenje neokrnjenosti pa sploh ni treba tako visoko. Celotno področje doline ponuja prvinsko samoto. Ves dan lahko preživiš v pohajkovanju po teh odmaknjenih kotičkih in niti za trenutek ti ne bo dolgčas.

Prisojnik je res pravo kraljestvo v malem.