V gozdu. Sama, a vendar povezana z vsem.

Stephan Harding opisuje, da je najboljši način, da se spomimo, da smo del narave, to, da preprosto opazujemo.

 

Sama opazujem ves čas. Na sprehodih, na fotografskih potepih, ko koga čakam. Še zlasti, ko sva z Luno hodile na sprehode, so bili to najini trenutki. Ona v svojem svetu – vohljala vse živo, jaz po svoje. Spremljala sem njo, a hkrati tudi vse tiste drobne premike, ki so se zgodili med tukaj in zdaj. Veter v krošnjah. Šelestenje jesenskih listov pod nogami. Krokarjev let. Spet drugič neumorno premikanje mravlj.

 

Običajno to niso bili hitri pohodi. Daleč od tega. Počasi sem korakala skozi gozd ali travnik, misli pa skušala umiriti tako, da sem se osredotočala na trenutek. Na to, kar je pritegnilo mojo pozornost. Tudi telefona nisem imela s sabo, signala je v teh kočevskih delih bolj malo in niti ni bilo želje po tem, da bi morala biti “online” in o vsem poročat v živo. Ravno nasprotno – to so bili in so še - moji digitalni “detoks” trenutki.

 

Skrbi niso izginile, tudi bremena ne. Ko sem prišla nazaj, je seveda bilo vse tam, kjer sem jih pustila, a perspektiva je bila druga. Morda je njihova jakost popustila, ali pa se je odprl svež pogled na isto zgodbo, ki me je „morila“. Včasih sem spoznala, da so popolnoma nepomembne. 

 

S časom mi je uspelo osvojiti tisti trenutek, da sem se lahko “odklopila”. Ta sem bila le tam. V gozdu. Sama. A vendar z vsem. Z Luno. Pa tudi z luno ali soncem tam nekje na nebu. Z vsemi drevesi, ki so se v rahlem vetrcu pozibavali. S kapljicami. S srnjakom, ki je spremljal moje meditacije in ga prisotnost ni prav nič motila. In z detlom, ki je iskal hrano. Včasih je v „tišini“ gozda zaigral veter, drugič žuželke. Z mano je bilo mnogo mnogo več, ko sem se morda tedaj tudi zavedala.

 

Trenutki, ko se ustavimo, ko se predamo svojim senzornim občutkom v naravi, nas morda navdajo z notranjim mirom. Morda ne občutimo ničesar. Morda pa premaknejo v nas nekaj, da hrepenimo po tem, da gremo v gozd ponovno. 

 

O shinrin yoku oz. gozdni kopeli, terapiji se sliši v zadnjem času veliko. Kakšne pozitivne učinke ima gozd na nas je bilo napisanega že mnogo. S tem, ko preživljamo čas v naravi, se nam dokazano izboljšujejo duševne in kognitivne funkcije, povečuje se sposobnost koncentracije, hitreje okrevamo po boleznih in operacijah, zviša se nam raven telesne energije, boljše spimo. Krvni tlak se znižuje, zmanjšuje se raven kortizola, zmanjša pa se tudi tveganje za obolenja srčno-žilnega sistema ter izboljša celotna regeneracija in sposobnost samozdravljenja telesa. Pa se ne želim tokrat poglabljati v to. Moj draž je drugje.

 

Po čem pravzaprav hrepenimo? A to lahko sploh ubesedimo? Ali nas preprosto očara, navdihuje, pomirja, sprejema? 

 

Po tej »notranji naravi«, ki živi znotraj nas in jo je morebiti težko razložiti, jo pa prepoznamo ali začutimo, ko »zagori« v naših srcih? Ta občutek živost, ki je del nas, ki »zagori« tako močno, da pozabimo kdo smo, zbriše meje med »nami« in »svetom«. Preprosto samo smo.

 

Kaj pravzaprav iščemo?

 

Žarek svetlobe? Kapljico sreče? Barve razpoloženja? Glasbo za svoje srce?

 

Narava ima vedno pravi odgovor za nas.

 

Dih svežine. Trenutek tišine. Spomin, ki ga je vredno ohraniti.

 

Bremena, ki jih želimo odvreči. Iskro, ki prižge tvoj notranji ogenj. Umirjenost lastne duše. Hvaležnost.

 

To, kar iščemo, je pravzaprav pot in v poti se skriva naš odgovor.

              

Narava ima svoj namen. Uči nas sočutja in povezanosti. Cikli življenja in smrti se prepletajo na vsakem koraku. In ko opazujemo vse to, morda razvijemo večji občutek spoštovanja, zavedamo se minljivosti in večnosti, celotne slike.

 

Vzdržuje naše misli ostre, srce pa odprto. Hkrati pa uči zgodovino ter zagotavlja povezavo do naših korenin.

 

Vse je tam, kjer mora biti: kamni, voda, živali, glive. Pri njih ni potrebe, da bi postali izjemni, posebni. Za kar v našem svetu težko rečem. Želimo biti najboljši, največji, najbolj posebni. Smo tekmovalni. In če si nekoliko drugače misleč, ne »pašeš« v ta svet, ki želi biti črno-bel. A samo poglejte okrog sebe, koliko različnih odtenkov je samo zelene barve! Ta barvitost, širina!

 

V naravi se počutimo dobro tudi zato, ker nas ne primerja, ne obsoja. V njej se čutimo varni taki kot smo. Sprejema nas, tudi če smo malo počasnejši, četudi včasih nervozni, grobi, morda bolj občutljivi, če smo nepočesani, če nismo popolni. Pa vendarle, tako kot vsak list, vsak cvet, vsak kamen, vsako drevo – je tudi človek – v svoji nepopolnosti popoln in izjemen.

 

In morda nas to spomni tudi narava. Skozi lastna opazovanja in čudenja.