Z dronom na Dugi otok

Sproščeno ležim v viseči mreži, medtem ko se ta nežno pozibava sem ter tja. Njena tkanina je prijetna, mehka na dotik, sončni žarki mi čez krošnjo drevesa nežno božajo prstke na nogah. Vetra skoraj ni, občutim le, da mi na vsake toliko pomigajo slani kodri okrog ušes, ter po nogah ravno prav zapiha topel vetrc. Glava počiva na zviti brisači in pogled mi beži nekaj metrov naprej proti svetlikajoči se gladini. Sliši se butanje valov ob obalo in enakomerno petje škržatov povsod okrog mene, kot nek stereo z zvočnikov. Vsaj eden izmed njih mora bit v grmovju v moji neposredni bližini, saj se vsake toliko časa oglasi iz leve strani.

 

 

 

Kamp je miren, sredni dneva je. Najmlajši spijo, kolesarji in pohodniki so se že vrnili iz jutranjega pohajkovanja, večina odraslih po kosilu počiva v senci, le na obali je še nekaj nadobudnežev, ki se ob močni pripeki vztrajno nastavljajo soncu. Kaj jih žene k temu, mi je že od nekdaj neznanka.

 

Moj partner se v sosednji mreži tiho muza ob branju časopisa. Prebira dejstva o globalnem segrevanju, športu in politiki, vzklika ter zmajuje z glavo. Po pravici povedano, mi je ta trenutek vseeno, zato preslišim glasove z odgovorom "mhm" ter se raje osredotočim na lenobno brenkanje na strune, ki se sliši iz daljave. Čisto počasi se menjajo akordi, da zaprem oči in prazne glave uživam ob nežnih glasovih kitare. Pred očmi se mi prikazujejo le turkizni in zeleni odtenki preteklih dni.

 

 

Moj um je miren, noge prijetno utrujene, koža slana in nobenih večjih skrbi. Znaki vsakodnevnega stresa po dobrem tednu oddiha počasi izginjajo.

 

 

 

 »A greva poiskat eno naravno znamenitost za katero sem slišala?« se v meni prebudi raziskovalni duh. Vedno imam rada kakšno novo dogodivščino ali potep v neznano. Naslednji dan že zjutraj kreneva na pot. Po kratkem iskanju prave ceste in vožnji po neoznačenem in ozkem makadamu, kjer samo držiš pesti, da nikogar ne srečaš nasproti ter, da ne nasedeš v eni izmed mnogih lukenj po strmi poti navzdol, prispeva v zaliv. Nikjer nikogar, le prašna cesta in nizek borov gozd mešan z bodečim grmovjem. Zahvaljujoč novodobni igrači lahko z malo iskanja s ptičje perspektive sploh najdeva pot, ki vodi proti obali.

 

 

Odpraviva se peš po poti navzdol, le s klobukom, kopalkami in brisačo okrog vratu čakajoča na novo dogodivščino. Po kratkem sprehodu čez gozdiček se končno odpre čudovit pogled na strmo pobočje iz karbonatnih kamnin apnenca in dolomita, nastalo pred nekaj sto milijoni let. »Našla sva ga, Zmajevo oko!« se razveselim in že razmišljam, kako premagati strah in skočiti v to morsko jamo. Na prvo oko zgleda kot temen bazen vklesan v strme bele skale, kjer se ne vidi dna. Občudovala sva ga iz vseh strani, se opogumila in v njem tudi zaplavala. Pod vodno gladino je v njem čista tišina, kljub temu, da ima podvodni hodnik skozi katerega vanj vdira voda.

 

 

Vesela, da sva se premaknila iz udobne viseče mreže sva si obljubila, da naslednjič raziščeva vse kotičke tega zaliva, najdeva še kakšen fosil na skalah iz daljne zgodovine ter priveslava z morske strani v bližnji dve jami.

 

Mnogim predstavlja dopust samo brezkončno poležavanje na plaži, zame konkretno je odklop kombinacija počitka, gibanja in raziskovanja. Ko se odprte glave in brez pričakovanj potikaš naokoli, zanimivih krajev ne zmanjka.