Trbuhovica. Obrh. Stržen. Rak. Pivka. Unica. Na Vrhniki pa nazadnje privre iz rovov ter votlin kraškega podzemlja in ugleda dnevno svetlobo reka Ljubljanica.
Načrtovano potovanje s supom od njenega izvira do Ljubljane mi vzbuja vznemirjenje. Ni poguma brez strahu, ali kako že rečejo? Ko stopim v hladno vodo, me v gležnjih zaboli. Po Ljubljanici nisem bredel že več dobrih 30 let. Otroštvo sem preživljal na podoben način kot Cankar. Po vodi smo bili brodili nekje od aprila pa tja do oktobra meseca. Bolj ko je bil tok dereč, bolj je mamil in izzival, kdo si upa dlje od brega. Takrat smo si bili naredili lesen splav, ki so ga brzice zgornjega dela Ljubljanice bolj vlekle po rečnemu dnu kot pa držale na vodni gladini. Ko pa smo prišli do globine Krnice, se je splav potopil. Tokrat sem sklenil, da ne bo podobnih presenečenj.
V mislih še enkrat preverim, ali imam ves potreben luksuz za nekaj urno potovanje po deželi, kjer so njega dni prebivali koliščarji. Rečni tok je umirjen, povsem drugačen, kot je današnji tempo življenja. Prvi zaveslaji upočasnjujejo sekunde, jutro je mirno, sveže in spokojno. Zgodnji poletni sončni žarki režejo megleno pogačo in je delijo med grmovje in drevesa, reka pa vseeno skuša zadržati svoj delež zase čim dlje časa.
Vrhnika ostane daleč za krmo, struga me kot tobogan usmerja proti cilju. Ni navigacije. Ni križišč. Ni gneče. V takšnemu okolju je pred mnogimi sonci Ostrorogi Jelen osvajal Jezerno Rožo.
Tiho drsenje supa po reki omogoča prisluškovanju obvodnih prebivalcev. Oči so se mi privadile, kam jih je treba usmeriti, da zapazijo njihove jutranje rutine. Pogled proti dnu olivno zelene vode za trenutek ujame temne sence rib, ki pospešijo ob srečanju z nepričakovanim vsiljivcem.
Reka zdolgočaseno vijuga po Barju, potrebno je neprestano veslanje, saj njen tok ne pomaga proti cilju. Zagledam rečni nasip, plažo, ki se je ne bi sramovali niti Maldivi. Umirim kretnje, da ne plašim rečnih prebivalcev po nepotrebnem. Vzbudil sem jim zanimanje pri svojemu početju. Malico si privoščim kar sredi struge, rahel vetrič me poriva nazaj proti izhodišču, tako nežen je tok.
Reka postaja vedno bolj široka, drevesa nudijo senco zgolj ob bregovih. Vlažni vonj mulja in ločja polni pljuča. Na srečo je kanalizacija, ki se je nekoč iztekala v vodo, že pred leti dobila svojo, ločeno strugo do čistilnih naprav in šele nato vstop v vodotok. Kar se tega tiče, vse pohvale.
Tudi Podpeč je že za mano, po izračunih imam še dobro uro do cilja. Območje, ki ga je pred davnimi časi prekrivala voda, sedaj zagotavlja rodovitno zemljo za bogato poljedelsko letino. Svojo plovbo zaključim v Ljubljani, kjer se je pred mnogimi leti nekega nedeljskega popoldneva v valovih za vedno zaključil ples ljubljanske lepotice.
“Vrtinec so vidli čolnarji dereč; al Uršike videl nobeden ni več.”
Matej Moškon
I live an exciting quadrangle love-life with my family, my company and with the mountains. Top-quality gear and advanced technology follow me on my every step in life for decades. I seek answers on many questions in nature and it is here, where I find my true inner peace. The responsibility for my work fills me with a proud feeling of being useful to somebody. I love to follow and resolve questions on configuration advices, project performances, searching for causes of errors, etc. I gladly share all my experience with everybody that would like to hear them.