Ker pišem tale prispevek ravno dan po mojem rojstnem dnevu je to mogoče prava priložnost za manjši izlet v preteklost in zapis o tem, kako sem lastnoročno odkril enega najdragocenejših zakladov na tem svetu. A kakor so včasih rekli naši starši: »Lepo po vrsti, kakor hiše v Trsti …. «
Ta teden sem se vrnil z otoka Mljet, kjer sem se skupaj s hrvaškimi arheologi potapljal na novo odkriti razbiti tovorne ladje iz 7. stoletja našega štetja. Torej iz časov, ko se je končala perzijsko-rimska vojna, ko se je rodil prerok Mohamed in ko je bila dokončno uničena aleksandrijska knjižnica. Ta, pred približno 1500 leti potopljena ladja skriva izjemno dragocen tovor, ki bo zelo kmalu zagotovo postal eno najpomembnejših odkritij te vrste na Jadranu. Ladja še zdaleč ni rekla svoje zadnje besede, a ker so raziskave šele na začetku in bodo zagotovo trajale še kar nekaj prihodnjih let, naj vsebina tega zaklada iz globine 40 metrov zaenkrat ostane še skrivnost. A to ni edina potopljena ladja s katero se bom srečal to leto. Takoj po končanem dopustu se namreč s svojimi hrvaški prijatelji ponovno vračam na otok Ilovik, kjer se bodo letos najverjetneje končale raziskave potopljene antične ladje iz 3. ali 2. stoletja pr. n. št. (preberi blog).
Podvodnim raziskavam neprecenljivih zakladov sem se pridružil že leta 1991, ko sem se po čudežnem naključju znašel v družbi kubanskih potapljačev pod taktirko samega El Comandanteja - Fidela Castra. Takrat smo iz morskih globin vlekli neprecenljive predmete s španske ladje Santa Maria de Rosario, ki se je, na polno otovorjena z zlatom, potopila pred kubansko obalo. Le nekaj let po tem sem začel svoj fotografski projekt o arheoloških raziskavah v reki Ljubljanici, ki me je pripeljal do moje tako zaželene objave v ameriški reviji National Geographic. Ljubljanica je po besedah strokovnjakov eno od najbogatejših sladkovodnih arheoloških najdišč na svetu in predmeti, ki so jih na dan potegnili arheologi in (na žalost!) tudi nekateri ilegalni »privatni raziskovalci« presegajo vsako domišljijo. Pri otočku Gnalič sem se lani z arheologi potapljal na razbiti Gagliane Grosse, beneške ladje iz 16. stoletja, ki je iz Benetk v Istanbul vozila dragoceni tovor za turškega sultana Murata III. Potapljal sem se z nabiralci koral in v italijanskem mestecu Torre del Grecco, »prestolnici« nakita izdelanega iz rdečih koral, fotografiral te osupljive izdelke. Po spletu srečnih okoliščin sem s fotoaparatom v rokah pristal v ogromnem sefu v kleti neskončno bogatega zbiralca nakita iz koral in z lastnimi rokami prijemal, pred javnostjo skrite predmete, ki bi bili v čast vsakemu resnejšemu muzeju. Bil sem zraven, ko so na gladino prihajali unikatni predmeti izniške keramike z beneške tovorne ladje iz 16. stoletja (preberi blog) in nisem manjkal pri odkritju nedotaknjenjenih najdišč antičnih ladij na Pagu (preberi blog) ter na otoku Ilovik.
A da ne bomo ves čas ostali samo pod vodo … S plenilci grobnic inkovskih vladarjev sem se potepal po andskih višavjih in obiskal enega najbogatejših zemljanov ter fotografiral njegovo zbirko nekaj stotin kilogramov inkovskega zlata. Že kar nekaj nazaj sem se skrival pred roparji medtem, ko sem fotografiral vreče zlatega prahu, ki so ga izprali razcapani zlatokopi med zlato mrzlico v visokogorju Papue Nove Gvineje. S slovenskimi arheologi sem že nekajkrat odpiral grobove ali sarkofage z zakladnimi najdbami, videl, fotografiral in prijemal sem bajeslovne predmete številnih kultur iz različnih obdobij na prav vseh koncih našega planeta, a šele pred kratkim sem zares odkril največji zaklad človeške zgodovine.
Ugotovil sem namreč, da se lahko najdražji nakit in vsi dragoceni predmeti, ki sem jih kdaj koli držal v rokah, ne glede njihovo vrednost, skrijejo pred preprostim dejstvom, da se zakladi ne merijo v kilogramih zlata ali dragih kamnov, pa tudi ne po izjemnosti zgodovinske vrednosti, pač pa le po eni stvari: po zadovoljstvu z delom, ki ga opravljaš. Vse čudovite avanture, ki so se mi nanizale med fotografiranjem teh zakladov so vredne precej več, kot pa njihova materialna vrednost. In zdaj končno razumem stavek, ki ga je velikokrat ponovil moj oče: »Delaj tisto, kar te veseli in nikoli več ti ne bo treba delati!«
Arne Hodalič
My life-motto is “You can sleep when you’re dead!” and I stick to it every day in my life! I worked with the Company “Our Space appliances” for many years now, and together we have prepared numerous successful events, lectures and team-building articles for you to enjoy and read. The best part of it all is when Jure (the CEO of Our Space appliances) comes to visit my family and me at the seaside and together we can grill a tasty fish or 2. That’s when life becomes even better…