PORTRET NA POTOVANJU

Portret je zelo široka tema, saj zajema vse od bežnih posnetkov ljudi s kakšnega potovanja, pa vse do resnega studijskega dela. Seveda je tale naš standardni Čebelnjakov zapis prekratek, da bi se lotili vseh aspektov portretne fotografije, zato se bom danes osredotočil na t.i. popotne portrete. In to predvsem v upanju, da se bodo svetovne Covid zadeve kmalu umirile in da bomo lahko spet kam odšli. Dobra popotno-portretna fotografija je pravzaprav zelo enostavna in če pazimo na nekaj najosnovnejših pravil lahko prav vsak naredi odlične fotografije.

 

Na Divjem zahodu

Velikokrat me sprašujejo, ali naj se ljudi, ki jih hočemo fotografirati, vpraša za dovoljenje. Moj odgovor je odločen »ne«. Na to vprašanje namreč lahko dobimo le dva odgovora in oba sta napačna. Če nekdo privoli, potem se v večini primerov postavi v neko stereotipno pozo, ki naj bi nam omogočila »dober« portret. To seveda ni dobro, če hočemo neko spontanost in predvsem takrat, ko so ljudje na naših fotografijah fotografirani v svojem okolju, kjer delajo, počivajo, molijo ali se z nečim ukvarjajo. Drugi odgovor pa je ne in tu po navadi ni več kaj dosti pogajanj. In obakrat smo na slabšem ... Zato tudi tu velja stari humorni pregovor z Divjega zahoda: »Najprej streljaj, potem sprašuj!« Seveda pa moramo spoštovati odločitve tistih, ki se res ne želijo fotografirati; pustimo jih pri miru ter se jim prijazno opravičimo, če smo jih s tem zmotili.

 

 

Oči

Pri portretih so najpomembnejše oči, ki najbolje odražajo človekov karakter. Zato morajo biti oči vedno ostre in pravilno osvetljene.

 

 

Povečava očesa na levi (izrez zgornje fotografije!) nam pokaže izjemno ostrino v predelu oči. Obenem tudi vidimo, da je glavni vir osvetlitve od svetlih peščenih tal odbita sončna svetloba, portretiranka pa sedi v senci. Svetloba, ki prihaja od spodaj je zelo pomembna.

 

Ozadje

Najbolje je, da je ozadje neostro, zabrisano in bolj ali manj neprepoznavno, se pravi, da je globinska ostrina majhna (torej zelo odprta zaslonka!) in ozadje relativno daleč. Zato je dobro uporabiti tudi objektive nekje od 50 do 200 mm, saj imajo teleobjektivi že zaradi svojih optičnih lastnosti manjšo globinsko ostrino. Pri teleobjektivih tudi ne pride do neželenih popačenj, ki jih prinašajo širokokotni objektivi (pod 50 mm).

 

 

Vizualna razlika med tema dvema fotografijama je velika, saj ostro ozadje na prvi fotografiji pritegne preveč pozornosti in nas moti pri gledanju portretiranke. A taka razlika je dosežena le z minimalno spremembo v načinu fotografiranja. Na prvi fotografiji je vrednost zaslonke f:5,6 na drugi pa f:2,0 Seveda se pri tako veliki spremembi zaslonke spremenijo tudi ostali parametri, da osvetlitev ostane identična.

 

Kadriranje

Če portretirana oseba gleda vstran, pazimo na to, da vedno glede v smer, kjer je na fotografiji več prostora in nikoli v rob fotografije. Če nekdo gleda v rob fotografije, za hrbtom pa ima veliko prostora, dobimo občutek, da vidi nekaj posebno zanimivega, nam pa je to prikrito, kar je seveda slabo. Velikokrat vidimo portrete, ki imajo na vrhu »odrezano« glavo. A če se vprašamo, kdaj jih zares vidimo, je pravi odgovor, da le takrat, kadar smo na to pozorni. Drugače pa je to nemoteče, včasih celo obratno - s takim kadriranjem se še bolj približamo človeku in lažje začutimo njegov karakter. Uporabimo teleobjektiv ali pa stopimo korak bliže …

 

Izrez zgornje fotografije:

 

Tak portret je skoraj vedno močnejši, ekspresivnejši in bolj intimen, saj se nobena pomembnejša informacija z originalne fotografije, potem ko je bila le-ta obrezana, ni izgubila. Seveda pa je bolje tak kader posneti že med fotografiranjem, saj z obrezovanjem kar precej zmanjšamo tehnično kakovost posnetka.

 

Osvetlitev

Bodimo izjemno pozorni na osvetlitev. Znan je izrek, da je sonce največji fotografov sovražnik in to še posebej velja za portretno fotografijo. Največja napaka, če na prostem  ljudi fotografiramo na soncu. Močna sončna svetloba, ki je večina prihaja od zgoraj, na obraz vrže zoprne, trde sence in očesni loki z obrvmi zasenčijo oči, ki tako postanejo pretemne, neizrazite in brez leska. Najlepša svetloba  je takrat, ko je na močnem soncu portretiranec v senci, obraz pa mu osvetli predvsem svetloba, ki se odbije od tal ali okoliških sten.

 

Razlika med tema dvema fotografijama je ogromna. V praksi pa je to pomenilo le dva koraka, ki jih je naredila portretiranka vstran in v senco, saj je premočna in prekontrastna sončna svetloba kvarila osvetlitve. Sprememba pozicije je trajala le nekaj sekund, rezultat pa je osupljiv.

 

Zelo lepa je tudi naravna, blago usmerjeno a vseeno razpršena svetloba, ki v temnejši prostor prihaja skozi običajna okna ali vrata. Tudi prosojne, bele zavese (še posebej, če je zunaj zelo svetlo!) lahko ustvarijo izjemne svetlobne razmere le z uporabo naravne svetlobe.

 

 

Na povečavi očesa fotografirane deklice se lepo vidi, da svetloba v dokaj temen prostor vdira izključno skozi vrata in edino okno v prostoru, obenem pa se še odbija od tal. Lepšo svetlobo za portret si je že težko zamisliti.   

 

Prepričan sem, da vam bo z malo vaje in z upoštevanjem teh res osnovnih pravil uspelo napraviti zanimive in dobre portrete, bodisi na kakšnem potovanju, ali pa tudi v krajih, ki so nam bolj domači. Pa dobro luč vam želim …

 

P.S. Vse fotografije so bile narejene na potovanju, v naravni svetlobi in brez dodatnih osvetlitev!