Burma road

 

Glede na to, da smo prikovani na svoja domača ognjišča in da nič ne kaže, da se bomo kmalu lahko spet podali na odkrivanje preostanka nekoristnega sveta, moram tudi za tale blog poiskati kakšne stare, pa vendar spet aktualne zgodbe. Ena takih je nedvomno Mijanmar (Burma). Ko smo pred šestimi leti v sklopu potovanj z »Nacionalnim zemljepiscem« (National Geographic) obiskali Mijanmar je bilo tik pred tamkajšnjimi volitvami. Te naj bi bile demokratične in res je kazalo, da so generali pripravljeni nekoliko popustiti svoj jekleni objem, ki je dušil multietnično burmansko družbo. Povsod so bile izobešene velike slike in plakati najbolj priljubljene mijanmarske voditeljice, borke za demokracijo ter Nobelove nagrajenke za mir  Aung San Su Či. Zdelo se je, da je njena zmaga na volitvah gotova in res je tudi bila, saj je njena stranka osvojila večino v obeh domovih parlamenta. A vladanje bivše dolgoletne politične zapornice je vojaška hunta znala omejiti in si pridržati številne privilegije, s katerimi je še naprej Mijanmar dodobra obvladovala. Kot vemo, je letos hunta spet popolnoma prevzela oblast in brezobzirno in krvavo zatira vsak demokratični upor. Resnici na ljubo, pa je tudi svetla zvezda burmanske demokracije v vmesnem obdobju močno potemnela. “Lady”, kot Aung San Su Či imenujejo njeni podporniki, je v obdobju, ko je bila vsaj nominalno na oblasti, dopustila, da je vojska obračunala s tisočimi pripadniki ljudstva Rohinga. Ti so muslimani in kot taki trn v peti burmanski budistični večini. Množični poboji, posilstva in na tisoče izgnanih, zlasti v sosednji Bangladeš, so rezultat večletnega obračunavanja s to muslimansko manjšino.

 

Mijanmar je etnično izredno raznolika država z 10 glavnimi in več kot 120 manjšimi etničnimi skupinami. Budistična religija je sicer bistvo Mijanmara in večine tamkajšnjega prebivalstva, templji s številnimi stupami so praktično povsod, prav tako razne upodobitve Bude, v različnih, največkrat ležečih pozah. Številne, najbolj izstopajoče so v templju Švedagon v največjem mestu Jangunu (Rangun). Pagode so prekrite s tonami zlata, kar bi nedvomno bolj koristilo revnim prebivalcem Burme kakor ustvarjanju blišča in bogastva, ki se mu ga je sam Buda odrekel. Podobno je v zlato “oblečena” tudi pagoda Čaiktijo ali tako imenovana »Zlata skala«.  Nasploh lahko ob vsakem večjem templju verniki kupijo tanke zlate lističe, ki jih nato nalepijo na obstoječe sloje zlata, zlatih Bud je zato v Mijanmaru ničkoliko.  Morda bi bilo bolj koristno denar porabiti za kaj drugega, a tako pač je. Tudi v živo oranžna ali bordo rdeča ogrinjala oviti budistični menihi živijo od “donacij” vernikov, ki pogosto nimajo kaj dosti za v lastna usta.

 

 

Vse te procesije, prazniki in spokojni dnevni verski obredi pa imajo žal tudi drugo, veliko temnejšo plat. In zgodovina nas spet uči, da je kakršnakoli vera pravzaprav velikokrat le vzrok za spopade in prav nič miroljubno obračune, kar je v čistem nasprotju z verskimi in filozofskimi sporočili, ki jih sicer vse vere oznanjajo.  In tako tudi deklarativno, na pogled miroljubni budizem, tega slovesa v Mijanmaru ni prav nič opravičil in se je očitno pridružil zgodovinsko militantni realnosti drugih svetovnih religij. Ko smo se v sklopu obiska sestali tudi z bivšo osebno sekretarko Aung San Su Či, ki mimogrede o njej ni imela lepe besede, in jo povprašali o Rohingah, je bil njen odgovor jasen: “O tem se v Mijanmaru ne govori”. In pogovor je bil zaključen.

 

Sicer pa, do pred kratkim, je bil Mijanmar tujcem kar prijazna dežela in lepote države, ki se je začela počasi odpirati v svet, ni mogoče zanikati. Mogočna reka Iravadi, glavna burmanska prometnica, povezuje številne znamenite kraje kot sta npr. Bagan s stotinami izjemnih templjev in bivša prestolnica Mandalay z impozantno kraljevo palačo. Vmes pa desetine manjših, a prav tako zanimivih krajev z vso paleto različnih obrazov burmanske družbe. Eden lepših krajev, vsaj zame, pa je bil obisk jezera Inle.  Tamkajšnji ribiči, hiše na koleh, tkalnice, v katerih uporabljajo kot predivo lotosova vlakna, številni, napol podrti templji, med katerimi rastejo novi, množica zanimivih predstavnikov tam živečih ptičev in ne nazadnje res zanimivi ljudi in njihovi običaji, so vredni obiska. Ampak, to je podoba za turiste, realnost pa kdo ve kakšna, vsekakor pa pozornemu očesu ne prav dobro prikrita.