Črnogorsko potepanje

Bilo je že kar precej let nazaj, a ko sem brskala med fotografijami, so me ponovno poklicale. S Stanetom sva prvič želela tja ravno okrog začetka maja 2013, a sva zaradi obilne deževne napovedi tedaj termin prestavila za kak mesec. Črna gora je slikovita, kot le malokatera dežela. Na 13.812 km2, skriva toliko lepot, da pogledi večkrat jemljejo dih. In nemalokrat sva tudi midva ostala brez besed.

»Pa vi ste naša« se mi nasmehne carinik in izreče dobrodošlico, ko pokažem potni list ob vstopu v Črno goro. Čeprav je v priimku trdi č, je vendarle nekaj resnice v tem. Sorodniki po strani staršev moje mame, sicer Tadići, res živijo v Nikšiču, so pa pogosteje na obisku v Sloveniji, kot jih mi obiščemo v Črni gori.

Obala Črne gore je izjemna, tako s svojo arhitekturo, z mesteci, ki očarajo, ki so navdih tako slikarjem, pesnikom, turistom. Mesta kot so Budva, Sveti Štefan, Herceg-Novi, Kotor, Ulcinj in druga obmorska mesta imajo svoje življenje. In prav je tako. Tudi Boka Kotorska. To Unescovo  svetovno dediščino in hkrati enega lepših zalivov sveta pride občudovat ogromno ljudi. Pridih mediterana in kontinenta, visoke gore v ozadju in bogato morje v ospredju – vse to je edinstveno. Od tukaj naju strme serpentine vodijo do nacionalnega parka Lovčen, ki poleg naravnih lepot nudi tudi možnost odkrivanja ostankov starih vasi, predvsem pa je znan po svojih kulturno-zgodovinskih znamenitostih. Na vrhu Jezerskega vrha se nahaja Njegošev mavzolej; impozantna grobnica znamenitega črnogorskega vladarja in pesnika Petra II Petrovića Njegoša, ki so jo zgradili 1974. leta. In razgled, ki objame skoraj vso Črno Goro!

Iz Lovčena sva se preko Cetinja spustila do Skadarskega jezera. O tem biseru sem v Čebelnjaku že pisala pred leti: https://www.ourspace.si/sl/cebelnjak/mokrisca-ki-jemljejo-dih, zato ga tokrat le omenim.

Bi pa skočila do Prokletij, enega mlajših nacionalnih parkov v Črni gori. Izhodišče zanj je mestece Plav. Najvišji vrh Prokletij ali Albanskih gora, kot jim radi rečejo, hkrati tudi najvišji vrh Dinarskih Alp, je Maja Jezercë v Albaniji z 2,694 m. V Črni gori je to vrh Zla Kolata (2,534 m). Celotno območje je poezija hribovskih doživetij, strmih vrhov, prečudovitih jezerc, rož, živalstva in izjemno gostoljubnih ljudi. Zelo priljubljena točka je tudi Hridsko jezero. Pot do tja vodi mimo planin, kjer domačini od junija, ko izgine snežna odeja pa do jeseni, pasejo krave in ovce. Elvir je en bil en tak domačin, ki naju je na poti nazaj gostoljubno pogostil. A Hridsko jezero, ta divji ledeniški biser, skrit v objemu balkanskih borov, molike, naju je pričakal v megli, ki se ni razkadila ves dan. Ampak, bilo je čarobno!

Ko pomislim na Biogradsko goro, 54 km2 veliko območje, ki je že od leta 1952 zavarovano kot nacionalni park na Bjelasici, seveda pomislim na izjemna, skoraj orjaška 500 in več let stara bukova drevesa, na pragozd, na prapotoček, na jezera. Spomnim se, kako so nama zvečer v kampu kihali polhi kot uspavanko in kako sva si prislužila vodnika po parku z imenom Beli. Pojavil se je ob nama, tiste tri dni naju spremljal kot senca, spal ob avtu v parku, ponoči tulil kot volkec in ko sva raziskovala park, se podil za kamni v potoku, nosil veje dreves, iskal pozornost, in ko se utrudil, se zleknil na mogočno padlo drevo, poraslo z mahom. Beli je bil pes ovčarske rasti, izjemno igrivega in prijaznega značaja in po njegovem snežnem belem kožuhu in po njegovi čisti beli duši sva ga poimenovala Beli. Hmm, danes bi na tem območju tudi iskala sledi medvedov.

Nekoliko naprej sva spoznala še eno gozdno zanimivost – Črni podi, ki jo uvrščajo v nacionalni park Durmitor. Če so v Biogradski gori bukve kraljevale v svoji debelini, starosti in ostalih dimenzijah, so tukaj izstopala drevesa črnega bora. Tako po velikosti kot debelini. Na splošno je Durmitor  botanično izjemno zanimivo območje. Ob raziskovanju sva naletela tudi na skupino študentov botanike, ki jih vodil slovenski raziskovalec. Lepo je srečati tudi domače ljudi.  Nacionalni park Durmitor je tudi del Unescove dediščine in obsega masiv Durmitorja ter kanjone Tare, Sušice in Drage. Kanjon reke Tare, ki je najgloblji rečni kanjon v Evropi z dolžino 82 km in globino 1300 m, je ponos Črne gore. Najvišji vrh je Bobotov Kuk, a nanj se je treba povzpeti kar 2522 m visoko. Pogled z njega nam odkrije izjemno gorsko pokrajino s številnimi planšarijami in jezerci. Glavno jedro turizma pa je vendarle osredotočeno na mesto Žabljak, ki je pozimi pomemben turistični center smučarskih aktivnosti, poleti pa pohodništva in rekreacije.

Pogledov in neraziskanih poti je ostalo še precej, tako na Durmitorju kot tudi v Prokletijah, pa še kje drugje  … Tri tedne, kolikor sva jih tedaj preživela v Črni gori, je bilo le za okus. Sedaj ti kraji ponovno vabijo. Med gostoljubne in srčne ljudi, med zelene bukve, črne bore, krš in slane valove. Do takrat pa naj bo vabilo tudi ta zapis.