Pandemija in spomini

 

Ko takole ždimo doma in smo v glavnem priklenjeni pred našimi računalniki in TV zasloni ter nas od vseh strani zasipajo s podatki in bolj ali manj neposrečenimi ukrepi proti epidemiji, pravzaprav še ne tako stari spomini, ko smo še lahko potovali po svetu, vedno bolj bledijo. Je pa to življenje v mehurčku v marsikaterem pogledu tudi dobro. Jaz sem si tako končno vzel nekaj časa in začel urejati svojo spletno stran. Imam jo sicer že dve leti, pa do zdaj na njej nisem postoril še ničesar. Zdaj pa se počasi lepo učim uporabljati World Press, zraven seveda tudi izgubljam živce, ko vse ni tako kot sem si zamislil, ampak počasi bo že šlo. Morda v naslednjem blogu objavim tudi povezavo do strani, ko bo, vsaj upam, ta bolj ali manj končana.

 

Ker sem biolog, se v glavnem ukvarjam z naravoslovno fotografijo, zato bo spletna stran tudi večinoma namenjena tej zvrsti fotografije, nekaj malega pa tudi ulični fotografiji in portretom ljudi. Seveda najraje fotografiram živali, to ni vedno najlažje in za dobro fotografijo je potrebno veliko sreče, da si ob pravem trenutku na pravem mestu. Še boljše rezultate pri fotografiranju narave daje obilica potrpljenja, ki lahko privede do odlične fotografije. Ker se v glavnem zanašam na srečo, potrpljenja (beri časa) pa nimam prav dosti, so tudi fotke temu primerne.

 

 

V naravoslovni fotografiji odigra veliko vlogo tudi tehnika. Teleobjektivi z veliko svetlobno močjo so pregrešno dragi, pa še težki in okorni, zato je za nas neprofesionalce tudi tu potrebno poiskati ustrezen kompromis. Vseeno pa v naravoslovni fotografiji najdem več zadovoljstva kot pri fotografiranju ljudi. Slednje mi namreč res ne gre prav dobro od rok, ker se mi vedno zdi, da nimam pravice posegati v intimo ljudi, pa čeprav gre za plačljivo fotografiranje kot je npr. navada pri fotografiranju predstavnikov nekaterih afriških plemen. Želja po dobri fotografiji sicer navadno premaga nelagodje, ampak vseeno imam raje fotografiranje divjih živali. Te ne čakajo, ne pozirajo in se jih ne da kupiti z denarjem, zato mi je tudi fotografija kakšne redke ptice ali žabe, pa četudi ni tako tehnično dovršena, ljubša od še tako tehnično perfektnih posnetkov primerov človeške tipičnosti.

 

 

 

 

Kakorkoli, pri izbiranju in obdelovanju fotografij, ki sem jih namenil umestiti na svojo spletno stran, sem se spet prepustil virtualnemu potepanju po krajih, o katerih lahko zaenkrat le hrepenimo in upamo, da nas bo pot še kdaj zanesla tja. Meni ljubi kraji kot so neskončna puščavska prostranstva Namibije z neverjetnimi geološkimi čudesi, tropski deževni gozdovi Kostarike z eno največjih bioloških raznolikosti na svetu ali raznolika krajina JZ držav ZDA in Floride so nedvomno tisti, kamor se vedno rad vračam. Pa tudi na kakšne potapljaške destinacije me še vedno vleče, kajti tudi v podvodni fotografiji bi se spet rad še malo preskusil.

 

 

 

 

 

 

Tako upam, da bo te pandemije enkrat konec in bomo spet lahko »frčali« po svetu. Se pa zavedam, da verjetno nič ne bo tako kot je bilo, kajti tudi zaradi ekoloških pomislekov bomo morali potovanja omejiti, če nočemo da se skuhamo do konca. Podnebna kriza je namreč večja od trenutne pandemije. Ta bo izvenela, podnebne spremembe pa same od sebe prav gotovo ne bodo. Zaenkrat vam nekaj fotografij postavljam na ogled kot opomnik, da so na tem planetu res čudoviti kraji, še bolj pa so nenavadni njihovi prebivalci.