Slovenska najvišje ležeča cesta

Tisti, z malce slabšim poznavanjem geografije naše naše male državice, bi na vprašanje, katera je najvišje ležeča slovenska cesta, verjetno trdili, da je to cesta na Vršič. Pa temu ni tako, Vršič je »le« najvišji slovenski prelaz. Najvišja cesta pa nas popelje 2072 m visoko pod ostenje Mangarta, četrte najvišje gore v slovenskih alpah.

 

 

Iz osrednje Slovenije je cesta najlažje dosegljiva preko prelaza in mejnega prehoda Predel. Le kak kilometer za državno mejo se na 1090 m nadmorske višine pri »Mlinču« odcepimo s ceste, ki pelje dalje proti Bovcu. Tu naredimo prvi postanek in si ogledamo slapove Mangartskega potoka.

 

 

Na tem mestu je leta 2000 izpod Stož po strugi Mangartskega potoka prijuril plaz murastega drobirskega toka, ki je svojo pot nadaljeval skozi sotesko Predelnice do Loga pod Mangrtom. Opustošil je zgornji del vasice in s seboj vzel 7 življenj. Posledice plazu bodo vidne še desetletja, geologi pa opozarjajo, da na pobočju Stož čaka še nekaj milijonov kubičnih metrov materiala, ki se utegne ponovno splaziti ob nekajtedenskem intenzivnem deževju.

 

 

Od Mlinča naprej je pot proti sedlu odvisna od našega prevoznega sredstva, vremena in letnega časa, ko se odločimo za obisk. Cesta doseže zavidljivo višino, hkrati pa je zgornji del ceste precej izpostavljen za snežne plazove. Zato je običajno zaprta od novembra do maja, včasih celo do junija, če sneg ne skopni pravočasno. V tem primeru nam ne preostane drugega, kot da si nataknemo turne smuči ali pa krplje in se podamo proti sedlu. No, če takole pešačimo, potem je najbolje kar slediti planinski poti, ki nas bo hitreje popeljala do sedla. Mangartsko sedlo sicer slovi kot priljubljen cilj za turne smučarje, ker je zaradi svoje nezahtevnosti primerna za začetnike, hkrati pa je vse do vršnega dela relativno varna pred snežnimi plazovi.

 

 

V toplejših mesecih mangrtska cesta predstavlja pravi raj za cestne kolesarje. S svojim povprečnim 10 % naklonom in več kot 1425 metri višinske razlike (če kolesarjenje začnemo v Logu pod Mangrtom) ni ravno mačji kašelj in zahteva zavidljivo telesno pripravljenost ali pa vsaj izdatno mero trme. A v modernih časih obstaja rešitev tudi za tiste, ki postavljajo užitek v panoramski vožnji pred fiskulturnim preseganjem svojih meja. V bovški agenciji si lahko izposodite električno kolo in počasi odbrenčite proti vrhu. Baterija bo do vrha zdržala v eco načinu, hkrati pa boste tudi vi morali malce »delati«. Bo pa pivo na koncu lažje steklo po grlu.

 

 

Kaj pa gorski kolesarji? Cesta za spust z gorskimi kolesi seveda ni zanimiva. Žal se nahaja v osrednjem območju Triglavskega narodnega parka, kar pomeni, da je vožnja s kolesi izven urejenih cest prepovedana. Na območju pa obstaja sicer krasna enoslednica, ki jo lokalci imenujejo Strmec (po vasi, ki jo preči). Za kaj več pa gorski kolesarji povprašajte svojo priljubljeno aplikacijo za iskanje enoslednic.

 

 

Seveda pa je bila cesta primarno zgrajena za dvosledna vozila in še danes je tako. Do zapolnitve kvote sočasnega števila vozil, ki so lahko na cesti, se lahko v toplejših mesecih vsakdo popelje do vrha. Pri tem mora sicer poravnati 5 EUR za ekološko pristojbino. Cesta nas na razdalji 12 km popelje skozi 5 predorov, vklesanih v živo skalo in nešteto ovinkov.

 

 

Višje kot smo, lepši pogledi se nam odpirajo. Naprej nas prevzame pogled proti Jerebici in Rombonu in Kaninskemu pogorju. Nato se nam odpre pogled na najširšo steno slovenskih Alp – Loško steno, ki je v večernih urah čudovite zlate barve. V vsej svoji veličastnosti lahko vidimo tudi Viš in Montaž. Na sedlu pa lahko pokukamo na severno stran – na modrozelena Mangartska jezera, čudovito kuliso Karavank, Ziljsko dolino, Dobrač in v lepem vremenu lahko vidimo celo vrhove Visokih tur.

 

 

Da se lahko pripeljemo tako visoko, so krivi Italjani. Ti so se leta 1938 odločili, da za potrebe namestitve topniške obrambe pred jugoslovansko vojsko, do sedla zgradijo makadamsko cesto. Zbrali so 500 mož, ki so 12 ur dnevno gradili cesto na različnih odsekih. Med njimi je bilo kar 50 kovačev, ki so sproti popravljali orodje, da so dela lahko tekla čimbolj neovirano. Največji izziv je bil zagotovo gradnja predorov, vklesanih v apnenec. Za potrebe transporta orodja in hrane so napeljali dve tovorni žičnici, ki sta vseskozi dostavljali sveže obroke. Nahraniti 500 lačnih ust, razprostrtih na območju 12 km, še danes prestavlja logistični zalogaj, kaj šele pred slabim stoletjem. Gradnja je bil zaključena le v 8. mesecih in cesta je bila predana v uporabo. V zadnjih letih se je zaradi podora, ki ogroža cestišče pod Mangrtom, pojavila pobuda o spremembi ogroženega dela trase in izgradnji galerije, a je zaradi velikega vpliva na okolje projekt ostal le na papirju.

 

Čeprav ima zgodovina veliko temnih obdobij, še posebej v času, ko so na našem ozemlju vladali tuji narodi, lahko tudi v teh obdobjih najdemo pozitivne plati. Objekti, ki so zapuščina rapalske meje, zagotovo bogatijo našo infrastrukturno dediščino in turistično ponudbo.  Če se odločite za panoramsko vožnjo z osebnim vozilom, bodite pripravljeni, da vam bo jemala dih. Hitro se lahko zgodi, da zaradi opazovanja vseh lepot, izgubimo pozornost na cesto. Ker je cesta široka le 6 m se lahko zgodi, da se v zadnjem trenutku izognemo trčenju v kak obcestni betonski blok ali celo nasproti vozeče vozilo. Toplo vam na srce polagam, da bodite kot vozniki vseeno osredotočeni na vožnjo. Če pa se za obisk odločite junija ali avgusta, pa se lahko vsako polno uro na sedlo brezplačno odpeljete z javnim prevozom. Tako boste lahko brez slabe vesti opazovali pokrajino, hkrati pa poskrbeli za zmanjšanje obremenjenosti okolja in porabe zavorih ploščic svojega jeklenega konjička.