ONKRAJ BESED

V zadnjih dneh sem večkrat zasledila citat: »K sreči živim tam, kjer obstaja oktober.« Da, jesen je čudovita.

 

Ko pišem tole, mi na ušesih igra glasba Jeremy Soule-a. Ambientalna instrumentalna glasba »Harvest Down«.  Dinamika melodij in stopnjujoči crescendo me spominja na barve, v katerih se dobesedno potapljam te dni. Glasbo sem izbrala naključno, a bolje ne bi mogla uprizoriti mističnega vzdušja te dni v gozdu.

 

In oktober tudi na Kočevskem dobi svojo jesensko paleto barv.  A katera barva dominira, se odraža skozi paleto notranjih občutkov, tam kjer razum prepusti vajeti telesu, da izkuša.

 

Lahko je sončna, iskriva, žareča, skuštrana kot breza v jesenski travi.

 

 

Lahko je sramežljivo nežna, čutna in ranljiva, zavedajoč se svojega skorajšnjega molka zimske odeje. Nedaleč proč zalaja srnjak. Ta klic ni bil namenjen njej. Bil je meni. Morda celo kot opozorilo. Presenetila sem njuno jutranjo rutino, ko sem se skrila v prvi jutranji mraz in ledene rože, čakajoč, da jih sonce obudi. S prvim soncem so zaplapolali listi ... Tanke veje so postajale vse bolj prazne, veter je odnašal njihovo sedanjost in postopno razkrival skelet …

 

 

Breze so prečudovite. Šele ko odvržejo svojo bujno kričečo opravo, svojo rumeno odevalo, se razkrije njihova preprosta, elegantna postava.   

 

Odkrivala sem nove stare poti in iskala poglede, ki bi pritegnili. Seveda skozi prizmo objektiva. Včasih se rada zapeljem okrog, včasih hodim. Tokrat sem združila oboje …

 

 

Poti, ki so običajno ostale neopažene, so spregovorile skozi objem temačne megle. Morda sem posamično bukvico prav zaradi tega opazila. Stopila k njej … Jo videla.

 

 

Hodila. Spremljala. Poslušala.

 

Dežne kaplje so močile moj obraz. V tistem je rahel sunek vetra privzdignil veje. Navidezne niti so se pretrgale, lističi so se usuli. Zaplesali. V gibanju se je čas ustavil. Obstala sem v trenutku, ki je onkraj besed.

 

Tisti dan sem se še večkrat skušala vrniti v esenco tega trenutka. Vsakič znova me je preplavil mir. Lepota. Ko tapkanje prstov na tipkovnici utihne, ko se oči zapro, se tisti igrivi počasni ples listov, ponovno odvrti. V njem je bil združeno vse, kar letni časi prinašajo: rast, zorenje, čas počitka. Ujeto v nekaj zaznanih trenutkov. Poklon.

 

 

Tisti dan je gozd ostal objet v melanholiji. Nanje se je spustila noč z vsemi svojimi strahovi, pastmi … Ali pa z darovi, ki jih je leto nasulo. Pride čas, ko se zahvališ za vse. Tudi za megle, za veter, dež in burje, za mokre noge in blatna kolena. Da, tudi take barve jeseni štejejo.

 

Novo jutro, nov dan. Moč sonca prinese upanje, novo radost, zagon. Optimizem. Barve oživijo in s tem tudi pokrajina moje duše. 

 

 

Sledim žarkom, ki so kot magnet. Neustavljiva sila, ki te vleče iskati svoj Vir naprej.