Tistega jutra sem že pred sedmo čepela pri radijski postaji z mikrofonom v roki in čakala klic prijateljev z jadrnice Avatar. Mike in Shelly naj bi nekaj ur pred tem končno zaključila dolgo plovbo čez ocean in se zasidrala v Francoski Polineziji, kjer ju je že nestrpno pričakovalo veliko prijateljev, med njimi tudi jaz. Dogovorjeni smo bili, da se slišimo petnajst čez sedem (prve minute po vsaki polni uri so namreč rezervirane za nujne klice).
Natanko četrt čez sedem je kratkovalovni radio oživel: »Calypso, Calypso, Avatar tukaj. Ali me slišiš?«
Slišala sem jo, kot bi bila v sosednji sobi.
»Avatar, Avatar, Calypso tukaj, slišim te jasno in glasno.«
»Jasna!! Uspelo nama je! Zasidrana sva na Hiva Oi!«
»Čestitaaaam! Joj, kako sem vesela! Kmalu se bomo videli!«
Minili sta namreč dve dolgi leti, odkar smo se nazadnje srečali.
»Imam še eno lepo novico... Ko sva se zasidrala, me je Mike prosil za roko!«
»Kaaaj? Wooow! Torej dvojne čestitke! Kako lepo, imeli bomo ohcet!«
Nekaj mesecev kasneje je lepa skupinica praznično oblečenih jadralcev stala na peščeni plaži, poslušala milo polinezijsko petje in čakala na ženina in nevesto. Jaz sem bila tam s kamero v roki, ker me je Shelly prosila, da ji kot poročno darilo pripravim videoposnetek obreda in svatbe.
Moja ameriška prijatelja sta za poroko izbrala slikovit Cookov zaliv na Moorei. Iz ZDA je za to priložnost priletelo nekaj njunih sorodnikov, večina ostalih svatov pa smo bili sojadralci. Ko govorimo o skupnosti jadralcev, pogosto rabimo izraz »jadralska družina«. V primeru potrebe namreč vemo, da lahko vedno računamo drug na drugega. Vsi oceanski jadralci smo zelo daleč od svojih sorodnikov in morda se tudi zato med nami spletajo tako močne vezi. Zato ni bilo nobenega dvoma, da bomo vsi prijadrali na Mooreo za ta pomemben dogodek.
Postaven mladenič je dvignil veliko školjko in glasno zatrobil, da bi naznanil začetek slovesnosti. Takrat so se vse oči uprle v laguno, kjer smo opazili praznično okrašen kanu z ženinom na krovu. In kakšnim ženinom! Mike je poleg svojih pravih tatujev dobil še nekaj novih, začasnih. O srajci in obleki seveda ne duha ne sluha - okrog pasu je imel tradicionalen polinezijski pareo, na glavi pa slavnostno pokrivalo iz rumenega perja.
Obenem je po travniku prihajala nevesta, tudi ona bosonoga in oblečena v preprost bel pareo.
Slavljenca sta sedla pred duhovnika in poslušala dolg uvod na temo ljubezni, najprej v tahitijščini, potem pa še angleško sintezo. Tudi obred poroke ni bil ravno kratek, veliko je bilo povedanega, malo razumljenega s strani svatov. Ampak tahitijščina zveni tako lepo, da nas to pravzaprav ni preveč motilo. Med enim govorom in drugim je bilo veliko plesa in petja, posebno zanimiv je bil ples markeških fantov, ki so se kar naenkrat prikazali iz morja.
Obred poroke se je začel tako, da so ženina in nevesto ovili v krpanko, narejeno nalašč zanju. Temu barvanemu kosu blaga, ki ga ročno sešijejo tahitijske »mame«, pravijo tifaifai, simbolizira pa objem topline, spoštovanja, časti in ljubezni. Glasbena skupina je intonirala romantično pesem, slavljenca pa sta tesno objeta zaplesala prvi ples.
V časih pred prstani so si na Tahitiju pomagali z listom kijevke, ki so ga po dolgem raztrgali na pol in ovili okrog zapestja novoporočencema. Prstanom navkljub to tradicijo ohranjajo še danes. Duhovnik je takrat tudi blagoslovil njune roke s kokosovo vodo. Poleg obljub in prstanov sta si novoporočenca izmenjala tudi tradicionalen lei (ogrlico iz cvetja), ki v polinezijski tradiciji simbolizira veselje do življenja. Po poroki sta oba dobila poročno krono iz belega cvetja, nakar je duhovnik odvil list tape in razkril njuno novo tahitijsko ime. Mike in Shelly sta dobila ime Mataihera, kar pomeni veter ljubimcev.
Domačini so novoporočencema podarili res srčen, doživet obred, mi svatje pa smo za en dan pozabili, da se nismo rodili na Tahitiju. Bili smo veseli, bosonogi, okrašeni z dišečimi rožami in imeli smo se še bolj radi kot ponavadi. Kot se za prave Polinezijce spodobi, smo tudi mi preostanek dneva preplesali ob zvokih bobnov in ukulelejev. Ko so nam končno odpovedale noge, pa smo popadali v čolne in v temni noči odpluli vsak svojemu plavajočemu domu naproti.
Jasna Tuta
I have always had a connection to the sea. Born in the coastal village of Sistiana (near Trieste) in northern Italy, my earliest memories are of watching the heavy waves slam ashore when the local winds were blowing hard. As a teenager, the sailing club became my focus – not just for my love of water sports, but also for the handsome boys that sailed there. I went on to become an Optimist instructor for the club by summer and a junior school teacher by winter. However, ten years of focusing on the needs of children dampened my maternal instincts somewhat and I felt the need to travel. The sea was the obvious way to go…