ZIMBABVE: revno podeželje? Niti slučajno!

Si lahko predstavljaš, da prav ta trenutek sproščeno sediš v senci na klopi v majhni vasici sredi podsaharske Afrike? Zrak je topel in suh. Klop na kateri sediš je gladka, narejena iz opek in malte ter se drži majhne okrogle hiše, ki je ometana z blatom in prekrita z debelim slojem slame. Tako počivaš v senci in ne občutiš nobenega stresa, slišiš le travne bilke, ki jih rahel veter premika sem in tja.

 

Ko vdihneš skozi nos, čutiš zanimivo mešanico vonjav po svežem mangu in papajah, ki še zorijo za hišo. Okrog domačije je velik zelenjavni vrt, na katerem iz rdeče-rjave zemlje raste polno jedilnih buč. Ozreš se na eno stran, kjer vidiš visoka stebla in liste bele koruze, na drugi strani hiše pa srednje visoko nekakšno zeleno-rjavo travo. To je indijska prosenka, domačini ji rečejo rapoko. Na vrhu ima majhna semena, ki so bež barve in še niso dozorela. Ko dozorijo, bodo temno rjava in domačini bodo iz njih kuhali kašo.

 

Vse je mirno, le občasni glasovi otrok in kakšen kravji zvonec se sliši v daljavi. Sonce se počasi a vztrajno pomika po severni strani neba proti zahodu, kar je za nas nenaravno. Seveda, saj si na južni polobli, kjer je vse obrnjeno na glavo.

 

 

 

 

 

 

Prometa ni, po vasi se vije le prašna cesta s katere se občasno sliši glasen pozdrav človeka, ki je peš prišel mimo iz bližnjega večjega kraja. Dopoldne so to sovaščani, ki se pred visokim soncem vračajo s polja, popoldne pa so to večinoma otroci na poti iz šole. Redko se mimo pripelje kakšen tovornjak iz mesta, ki pride po pridelke.

 

 

Na vasi ne zaslediš pomanjkljive higiene ali prenaseljenosti. Ravno nasprotno, kamorkoli ti seže pogled, vidiš le naravo. Tipična drevesa s krošnjami v obliki dežnika dajejo veliko sence. Zemlja ne deluje suha, povsod okrog je zelenje. Res pa je, da nikjer v bližini ne vidiš tekoče vode in za povrh še elektrike ni. Skrajno nenavadno, vendar ju ne pogrešaš, niti ne razmišljaš o tem. Pitne vode ter vode za gospodinjstvo in toaleto je dovolj, mila tudi. Navada je, da si pred in po vsakem obroku umiješ roke. V kuhinji, za hišo in ločeni kopalnici so veliki sodi, kjer se skladišči voda. Nekajkrat mesečno je potrebno natovoriti voz s praznimi sodi in obnoviti zaloge vode pri najbližjem vodnem črpališču.

 

 

 

Elektrike trenutno ne potrebuješ, za nujne primere si baterijo telefona napolniš kar s sončno energijo. Tako se napolnijo tudi luči, ki jih uporabljajo ponoči. Govori se, da si nekateri na vasi lahko privoščijo celo hladilnik na zemeljski plin.

 

Okrog tebe je sistem majhnih okroglih ter pravokotnih hišk. Okrogle so tiste stare kmečke stavbe tipične za ruralno okolje. Vsaka posamezna hiška vsebuje le en namenski prostor. Kuhinja, letna kuhinja, spalnica, shramba, kopalnica, WC. Novejše pa so že  pravokotne in vsebujejo več elementov modernejše gradnje, s tanko hidroizolacijo spodaj, fasado in modernejšo pločevinasto strešno kritino.

 

 

 

 

Ponoči se iz teme zaslišijo zvoki divjine. Brez skrbi, levi so že skoraj iztrebljeni in jih najdemo le v naravnih rezervatih. Tako ni strahu, da bi zjutraj stopil iz hiše, se pretegnil in bi te požrla divja zver. Sloni se sicer najdejo, vendar se izogibajo naseljem, v določenih predelih le čez dan ležijo ob cesti njihovi iztrebki.

 

Strupenjače so dejavne v mraku in ponoči, ko lovijo glodalce. Najbolj nevarne kače, kot so zelena mamba in različne vrste gadov, prebivajo v gozdu. Ponoči bi se lahko kakšna znašla okrog domačije zaradi neposredne bližine kokošnjaka. Drugje jih okrog hiš ne najdemo. Vseeno pa previdnost ni odveč, zato je vedno treba gledati pod noge.

 

 

 

Opazovanje zvezdnatega neba v vasi s prostim očesom, kjer ni svetlobne onesnaženosti, je naravnost čarobno. Popolna tema v kombinaciji s suhim zrakom dajeta idealno kombinacijo za opazovanje zvezd.  Tudi kot nepoznavalec lahko s pomočjo današnje tehnologije posnameš neverjetno lepe fotografije nočnega neba.  

 

 

 

 

Ljudje so gostoljubni in delavni, a hkrati sproščeni in vse se odvija malo bolj počasi. Njihove navade, kot so kuhanje na tleh ti niso več tuje. Sčasoma ti okolje postaja domače in te s svojim neprisiljenim ritmom potegne za sabo. Ob sproščenem kramljanju z domačini se nevede tudi sam znajdeš v tem počasnejšem tempu. Prijetno presenečen nad iskreno prijaznostjo ljudi, čudovito naravo in zanimivo kulinariko.    

 

Ko si to enkrat vse to doživel, ti zleze pod kožo v taki meri, da se boš zagotovo še vrnil.