ZAUPANJE

Mala turistična agencija je bila popolnoma prazna, ko sem vstopila. Naposled je iz sosednjega urada le pokukala starejša gospa z dolgo belo kito in okroglimi očali na nosu. Nisem čakala, da bi me zasula s svojimi ponudbami, takoj sem s prstom pokazala na mali otok sredi Tajskega zaliva: KOH TAO. No problem, je rekla gospa za pultom, 850 baht! Plačala sem, ona pa mi je izdala račun in mi rekla, naj bom naslednjega dne ob šestih zvečer na vogalu pred agencijo.

S svojim velikim nahrbtnikom ob nogah sem stala na pločniku in se neučakano ozirala naokrog. Agencija je že imela spuščene rolete, počasi se je temnilo in mene je začelo skrbeti. Pogledala sem na uro: 18.00. Takrat je do mene stopil neznanec in me nekaj vprašal. Nisem ga razumela, a vseeno sem mu pokazala potrdilo o plačilu iz agencije. Mogoče me sprašuje po tem... Aha! je vzkliknil, vzel račun, mi na jakno nalepil živo rumeno nalepko, potem pa bliskovito izginil v bangkoško noč. Hm... ogoljufali so me, sem bila vse bolj prepričana.

Z rumeno nalepko na prsih sem stala sredi glasne bangkoške ulice, gledala v luno in čakala. Kot zvesti kuža je ob moji nogi počival moj edini sopotnik – nahrbtnik. Res me je zanimalo, kaj bo. Medtem sem razgibavala vrat. Pred dobro uro sem si bila privoščila tajsko masažo in ženska se me je lotila s tako vnemo, da je bilo vse skupaj že na meji mučenja.

Izza vogala je kmalu privozil bel kombi. Voznik je ustavil, moj nahrbtnik vrgel na streho, meni pa odprl vrata, naj vstopim. Po polurni vožnji me je izkrcal na avtobusni postaji in mi pokazal, na kateri avtobus naj grem. Skrbelo me je, ker nisem imela nobenega dokazila o tem, da sem prevoz plačala. A nihče me ni nič vprašal. Na polnem avtobusu sem našla sedež ob oknu, ki se je raztegnil v zelo udobno posteljo. Takšnega luksuza pa res nisem pričakovala. Masko na oči, zamaške v ušesa in že sem smrčala. Zbudila sem se ob petih zjutraj, po devetih urah vožnje. Avtobus je ustavil, nekdo mi je namignil, naj izstopim. Bili smo sredi niča, samo ena klop je stala sredi široke puste pokrajine. Kaj pa zdaj? Avtobus je odpeljal, trije potniki pa smo vprašujoče gledali eden drugega. Očitno ni nihče od nas vedel, kje smo, zakaj smo tu in koliko časa bomo tu. Sedla sem na klop in zapisala v dnevnik: “Sedim na klopi sredi niča in če sem dobro razumela, moramo tu čepeti štiri ure. Tema je in rahlo zebe. Upam, da prej ali slej res kdo pride po nas.” Toda Tajci so me spet presenetili.

Po desetih minutah čakanja je privozil kombi, spet nametal nahrbtnike na streho, nas na sedeže in odvihral v noč. Odložil nas je na nekem kamnitem pomolu in s prstom pokazal na trajekt in na gospo, ki je na pomolu prodajala karte. Le kako ji bom razložila, da sem baje tudi trajekt že plačala v neki sumljivi agenciji v Bangkoku? Ona pa me je na hitro pogledala, na karto na veliko napisala številko 24 in mi jo izročila. Potem je v meni nerazumljivi tajščini poklicala naslednjega v koloni. Trajekt je bil dejansko potujoča spalnica, do zadnjega kotička napolnjen z žimnicami. Vsaka postelja je ob vzglavju imela svojo številko, meni je očitno pripadala štiriindvajsetka. Po vseh tistih urah potovanja se je res prileglo stegniti noge in poravnati hrbtenico. V hipu sem zaspala in ko sem odprla oči, smo že bili na cilju - na Koh Tao, enem najlepših tajskih otokov. Popolnoma naspana sem stopila v nov dan in sploh nisem mogla verjeti, kako gladko se je to dvodnevno potovanje izteklo.

Tista pot je bila moj prvi trening zaupanja. Prepustila sem se (saj mi ni preostalo drugega) in na koncu ugotovila, da se svet ne podre, če predam vajeti komu drugemu. Z leti sem se naučila, da so nenačrtovane avanture dejansko najlepša plat potovanj, a pravzaprav se mi zdi, da bi isto lahko rekli za življenje nasploh. Včasih je res dobro, da se malo prepustimo, da zaupamo in da dovolimo, da se stvari preprosto dogajajo same od sebe.