Ujeti slapovi

»Ste že bili kdaj nesrečno zaljubljeni? Ste že kdaj opazovali kak slap? Ni velike razlike. Stojiš in nemo zreš v slap, čutiš kako diha, ga miže poslušaš, morda zakričiš, mahaš z rokami, lahko se tudi potapljaš v tolmun pod njim, vse zaman, neumna voda samo teče, teče, teče in izginja za vedno! Neizpovedljiva lepota.« Tako nekako je pred desetletji slapove opisal Igor Mezgec v svojem plezalnem vodniku.


Plezanje navpičnega ledu.
A za nekaj tednov v letu se ta lepota ustavi, zamrzne in nam dovoli, da po njej celo plezamo. Strašansko nevarno, skoraj noro in naporno početje boste dejali in morda bi imeli pred nekaj desetletji celo popolnoma prav. A tako kot človeštvo napreduje v precej bolj pomembnih stvareh, napreduje tudi v manj pomembnih, recimo, v plezanju po ledenih vesinah in zamrznjenih slapovih.


Nad dolino Savaranche
Začetki plezanja po ledu segajo v začetek prejšnjega stoletja. Anglež Eckenstein je takrat izumil deset zobe dereze , s katerimi so kasneje razvili tehniko plezanja po spoštljivo strmem ledu. Izumljanje opreme je šlo naprej z modifikacijo nekdaj zelo dolgih in okornih cepinov ter lednih klinov. Slednje je iznašel Nemec Willo Welzenbach, ki je morda najpomembnejši med pionirji lednega plezanja. Opravil je vzpone, ki so še danes spoštovanja vredni alpinistični podvigi. Morda malo tudi zaradi drugačnih okoliščin v času globalnega segrevanja, ki je stanjšalo ledno oblogo alpskih vrhov, a vseeno.


Pogled navzdol na varujočo klientko.
Ker z golimi rokami v ledu ne bi opravili kaj dosti, so naša glavna pomagala ledna orodja, cepini in dereze. Razvoj te opreme in treniranosti alpinistov in s tem tudi gorskih vodnikov je danes pripeljal do tega, da tovrstno plezanje ni več dejavnost redkih izbrancev ali »norcev«. V zimskih mesecih, po dovolj dolgem obdobju mraza v Sloveniji zamrzne veliko slapov, predvsem v mrzlih alpskih dolinah kot so Tamar, Krnica, Logarska dolina. Ob vikendih bodo vsi ti slapovi deležni masovnega obiska.


Gneča v lažjem slapu Cascata di Lillaz
In kam boste šli na naslednje počitnice? Morda plezati po zamrznjenih slapovih? Res je, plezanje ledenih slapov si vse več ljudi, predvsem v tujini privošči kot aktivne zimske počitnice. Prvo polovico januarja sem v italijanskem lednem paradižu, dolini Val di Cogne 14 dni vodil prav plezanje po ledenih slapovih. V glavnem sem plezal s klienti srednjih let, eden med njimi je bil sicer tudi nekdaj odličen alpinist, a nekaj je bilo pravih začetnikov. Med njimi tudi 60 letni angleški psihiater, ki sicer boleha za angino pectoris. V štirih dneh sva preplezala štiri 200 metrov visoke zaledenele slapove in se imela krasno. K celotnemu vtisu močno pripomoreta tudi idiličnost in mir gorske doline, daleč od ponorelega sveta in udobni hoteli z igrivo italijansko gostoljubnostjo in odlično hrano.


Naveza v zamrznjenem slapu.
In kot zaključi Igor Mezgec v svojem spisu: »Kako veseli smo, da taki trenutki obstajajo, slapovi in njihova lepota vklenjena v led! Še bolj so erotični kot poleti. Ko bi to le vedela Freud in Gradnik….!«


Sloviti ledeni slap Repentace, ki predstavlja izziv za najboljše ledne plezalce.
Tomaž Jakofčič
Tomaž Jakofčič

I was born 1970 in Germany to parents, which were “Gastarbeiter”. There I also spent my first 5 years, after that we returned to Ljubljana, where I still live with my family till this day. My parents were never really into mountain climbing, and I really can’t explain where I got my strong wish for “conquering the useless parts of the world”. Till the end of middle school it wasn’t so bad, because I wouldn’t live out my obsession to the fullest yet. I was constantly daydreaming and this was also the reason I had worse grades, than I could have had, but I managed. I also briefly visited university, if I let out the fact that I got my diploma with almost gray hair. After a few years of teaching in primary school, I finally managed to gather my courage and cut the cord, which bind me to my regular job and I became a “full time climber” and mountain guide.

Zadnje v Čebelnjaku:
You may also be interested in: