Če se v Kalkuti usedeš na vlak in se pelješ severno čez ozko popkovino, ki povezuje ogromnost Indije z njenimi odmaknjenimi severovzhodnimi zveznimi državami, se kmalu znajdeš v povsem drugem svetu, ki ga dosežejo le najbolj trmasti popotniki. Po noči v neverjetno turobnem Guwahatiju se odpraviš nazaj proti jugu, kjer te pred bangladeško mejo pričaka Meghalaya. Ime v Sanskrtu pomeni “prebivališče oblakov” in malo mestece Cherrapunjee, kamor smo ravno prispeli, je v deževni dobi uradno najbolj deževen kraj na svetu.
Vreme tu ni edina nenavadna stvar. Matrilinealni družbeni sistem ljudstva Khasi, ki imetje in priimke predaja po materini strani, bi bilo nenavadno kjerkoli na svetu, v indiji pa je ta tradicija prav osupljiva. (Ko se o tem pogovarjam z lastnikoma majhne restavracije v mestu, mož ogorčeno izbruhne: “Ampak mi moški si tudi zaslužimo svoje pravice!” Verjetno ni slučajno, da se bližnja vasica Mawloynong hvali z titulo najbolj čiste vasi na svetu, kamor hodijo indijski turisti občudovat njene skrbno pometene ceste in urejene vrtove.)
Toda preden nas zanese predaleč stran – danes gremo v džunglo. Lokalni avtobus nas odloži ob cesti pol ure ven iz mesta, od koder nas tri tisoč stopnic in slabi dve uri hoje skozi džunglo pripeljejo v Nongriat.
To malo naselje se zdi kot zadnja postojanka pred koncem sveta, bujen in miren kraj, poln poezije in nekega naravnega fatalizma, ki me spominja na romane Gabriela Garcíe Márqueza. Tu so se ljudje že zdavnaj naučili, da se vseobsežne džungle ne da pokoriti.
A z nekaj iznajdljivosti in veliko potrpljenja se jo včasih da udomačiti.
V Nongriatu mostov ne zgradijo, temveč jih vzgojijo. Korenine dveh dreves prepletejo preko reke, da v nekaj desetletjih zrastejo v močne viseče mostove. Železo porjavi in lesene deske zgnijejo, a če drevesa ostanejo zdrava, postajajo ti mostovi sčasoma le še močnejši in odpornejši. Mostovi Nongriata, obkroženi s hrumečimi slapovi in nemirno džunglo, so med najlepšimi človeškimi stvaritvami, kar sem jih kdaj videla.
Naš gostitelj Byron – si lahko predstavljaš kakšno boljše ime za ta nemogoč kraj? – je temen moški z mehkimi očmi, ostrim smislom za humor in velikim talentom za kuhanje lečnega daala. Ob tihih popoldnevih v dnevni sobi gleda Disneyeve risanke skupaj s svojimi majhnimi otroci, ki so neizmerno ljubki v svoji razigranosti.
Kot otrok sem oboževala Knjigo o Džungli, zato da se mi pohodi okoli Nongriata zdijo kot izpolnitev dolgo pozabljenih otroških sanj. Džungla tu naokoli je bolj prijazna, kot sem navajena, z urejenimi potkami, stopnicami in mostovi, ki me popeljejo do visokih slapov in drugih vasic. Namesto pod tuš skočim v laguno mrzle vode za Byronovo hišo, kjer se namakam pod slapom in gledam otroke, kako se podijo po dvonadstropnem mostu iz korenin.
Zvečer nam zmanjka elektrike, a srebrna svetloba polne lune pronica skozi drevesne krošnje. Skupina mladih Indijcev iz Delhija se mi pridruži na terasi. Za njih je ta kraj prav tako tuj kot zame in navdušeni so nad priložnostjo, da odkrijejo nov del svoje države. En od njih prinese iz sobe kitaro in skupaj prepevajo znane bollywoodske pesmi – igrive in hrepeneče melodije v jeziku, ki ga vedno rada poslušam, čeprav ga ne razumem.
Ob osmih se vaščani nagnetejo v Byronovo majhno dnevno sobo in ob svetlobi sveč prepevajo cerkvene himne, otroci pa s svojo vnemo preglasijo vse ostale. Spomnim se, da je danes nedelja.
Kaja Šeruga
As the daughter of globe-trotting journalists I filled my first passport with stamps from five continents before losing the last of my baby teeth, and at eighteen I emptied my piggy bank and went to explore the world on my own. Since then I spent about three years travelling – the first solo trip to Asia at eighteen was followed by an overland trip from Iran to Indonesia a few years later, plus a couple of shorter trips fuelled by my SCUBA diving addiction – and the rest working towards my degrees in anthropology and global studies, which gave me a great “grown-up” excuse to move first to Berlin, and later to Buenos Aires and New Delhi. These days home is somewhere between Vienna and my mum’s kitchen in Ljubljana.